Koristne informacije glede postopka s prosilci za mednarodno zaščito in tujci

1.)        Postopek s prosilci za mednarodno zaščito

Glavni zakon, ki ureja postopek za pridobitev mednarodne zaščite ter vsebino mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, je Zakon o mednarodni zaščiti (Ur.l. RS, št. 111/2007 in nadaljnje spremembe). Zakon je trenutno v postopku spreminjanja (https://e-uprava.gov.si/e-uprava/zakonodajaIskanje.euprava?zadeva_id=6000); nov zakon naj bi bil sprejet v oktobru.

Za vprašanja, ki niso urejena v tem zakonu, se v postopku mednarodne zaščite na prvi stopnji uporablja splošnejši predpis – Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur.l. RS, št. 80/1999 in nadaljnje spremembe). V postopku sodnega varstva se kot splošnejši predpis uporablja Zakon o upravnem sporu (Ur.l. RS, št. 105/2006 in nadaljnje spremembe).

PREDHODNI POSTOPEK

V Sloveniji lahko za mednarodno zaščito zaprosijo samo državljani tretjih držav. Vstop v postopek mednarodne zaščite je razdeljen na dva dela – oseba najprej izrazi namero, da bo vložila prošnjo za mednarodno zaščito, kasneje pa na tej podlagi vloži prošnjo za mednarodno zaščito

Oseba lahko namero, da bo vložila prošnjo za mednarodno zaščito, izrazi po prihodu v Republiko Slovenijo pri kateremkoli državnem organu ali organu samoupravne lokalne skupnosti. Prošnje za mednarodno zaščito pa od leta 2010 ni mogoče več vložiti na slovenskih diplomatsko-konzularnih predstavništvih v tujini.

Organ, kjer je tujec podal namero je o temu dolžan obvestiti pristojni organ za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji – Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju: MNZ). V praksi osebe namero najpogosteje izrazijo policistom po prijetju zaradi nedovoljenega vstopa v Slovenijo prek kopenske meje s Hrvaško ali policistom na Aerodromu Ljubljana po prihodu v Slovenijo z letalom.

Od podaje namere do vložitve prošnje za mednarodno zaščito tujec ne sme biti odstranjen iz države. V primeru, da je šlo za nezakonit vstop, se postopek za prekršek nezakonitega prehoda državne meje prekine do zaključka postopka mednarodne zaščite (in v primeru, da se postopek zaključi s priznanjem mednarodne zaščite, se tujca nato ne kaznuje).

Po podaji namere in pred podajo prošnje za mednarodno zaščito se izvede še postopek s tujcem pri policiji, če je potrebno ob pomoči tolmača. Policija ugotavlja njegovo istovetnost in pot, po kateri je prišel v Republiko Slovenijo, vlagatelj pa poda kratko izjavo o razlogih za mednarodno zaščito ter druge osnovne osebne podatke (izpolni se t.i. “registracijski list”). Policija je za izvedbo postopka dolžna zagotoviti tolmača.

Po zaključku policijskega postopka se osebo odpelje v nastanitveno institucijo za prosilce za mednarodno zaščito – Azilni dom v Ljubljani, kjer se prične s postopkom mednarodne zaščite na prvi stopnji.

V kolikor je tujec v Slovenijo vstopil s ponarejenimi oziroma prenarejenimi listinami potrebnimi za vstop, se zoper njih lahko v skladu s tretjim odstavkom 251. člena Kazenskega zakonika sproži kazenski postopek, ne glede na to, da slovenskim organom brez odlašanja izrazijo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Ti postopki se najpogosteje končajo z uporabo instituta odloženega pregona, v nekaterih primerih (zlasti, če ni potrjena istovetnost osumljenca) pa tudi z izvedbo celotnega kazenskega postopka in pravnomočno sodbo. V letih 2013 in 2014 je bilo teh primerov več, letos pa beležimo upad. Na to prakso, ki je po našem mnenju posledica napačne interpretacije Konvencije o statusu beguncev, smo nevladne organizacije posebej opozorile tako Vrhovno državno tožilstvo kot tudi okrajna državna tožilstva, kjer obravnavajo te primere. Neustreznost te prakse se je pokazala prav pri beguncih iz Sirije, ki so morali, preden so lahko vstopili v postopek za priznanje mednarodne zaščite, v primeru odloženega pregona organizacijam (javne ustanove in humanitarne organizacije na seznamu VDT) nakazati denarna sredstva najmanj v višin 250 EUR (https://www.uradni-list.si/1/content?id=102955).

 POSTOPEK NA PRVI STOPNJI

Podaja prošnje in prva faza postopka

Postopek mednarodne zaščite na prvi stopnji vodi MNZ. Notranja organizacijska enota MNZ pristojna za mednarodno zaščito je Urad za migracije, ki je del Direktorata za upravne notranje zadeve, migracije in naturalizacijo. Urad za migracije se dalje deli na Sektor za nastanitev, oskrbo in integracijo, pristojen za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito ter integracijo oseb s priznano mednarodno zaščito, ter Sektor za statusne zadeve, pristojen za vsebinsko odločanje o prošnjah za mednarodno zaščito.

Pred podajo prošnje osebje v Azilnem domu s tujcem opravi zdravniški pregled ter ga fotografira in mu odvzame prstne odtise za namen preverjanja v bazi EURODAC. Osebam mlajšim od 14 let se prstnih odtisov ne jemlje.

Mladoletniku brez spremstva se pred pričetkom postopka postavi zakonitega zastopnika, ki je prisoten pri podaji prošnje in vseh nadaljnjih dejanjih postopka.

Zakon o mednarodni zaščiti v postopku na prvi stopnji ne zagotavlja brezplačnega pravnega zastopanja prosilcev, vendar je to zagotovljeno skozi dejavnost na javnem razpisu izbrane nevladne organizacije na podlagi projekta financiranega iz Sklada za azil, migracije in vključevanje ter Republike Slovenije.

Nevladna organizacija poleg pravnega zastopanja prosilcu pred podajo prošnje nudi informiranje, na katerem mu predstavi potek postopka mednarodne zaščite in pravice ter dolžnosti, ki jih ima.

Po zdravniškem pregledu, fotografiranju in odvzemu prstnih odtisov ter informiranju sledi podaja prošnje za mednarodno zaščito (prvi intervju). Postopek vodi uradna oseba MNZ, ki prosilca najprej vpraša po osebnih podatkih ter podatkih o poti iz izvorne države in prihodu v Republiko Slovenijo. Nato sledi glavni del podaje prošnje, na katerem prosilec samostojno poda izjavo o razlogih za vložitev prošnje. Na koncu se izjava lahko dopolni z dodatnimi vprašanji uradne osebe, zakonitega zastopnika, v kolikor je ta prisoten in pooblaščenca. Postopek se vodi prek tolmača, ki ob zaključku intervjuja prosilcu ustno prevede vsebino zapisnika, ta pa lahko nanj poda pripombe. S podpisom zapisnika tujec uradno pridobi status prosilca za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji.

Po podaji prošnje se prosilčevi prstni odtisi vnesejo v bazo EURODAC. V primeru, da je v skladu z Dublinsko uredbo za pristojno spoznana druga država članica EU, MNZ izda dublinski sklep, s katerim je postopek v Sloveniji zaključen in (po njegovi pravnomočnosti) oseba predana drugi pristojni državi.

V tej fazi postopka se je do vstopa Hrvaške v EU preverjalo tudi, ali je prosilec v Slovenijo prišel prek Hrvaške, katero je Slovenija z odlokom Vlade razglasila za varno tretjo državo. V kolikor je bilo ugotovljeno, da obstajajo materialni dokazi o prečkanju Hrvaške, na podlagi katerih je bila mogoča predaja prosilca hrvaškim organom, se je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrglo s pisnim sklepom in osebo vrnilo v Republiko Hrvaško. Od vstopa Republike Hrvaške v EU (1. julija 2013) Slovenija nobene države ne določa za varno tretjo državo in ne vrača prosilcev na tej podlagi.

Nastanitev v Azilnem domu in omejitev gibanja

Prosilci za mednarodno zaščito so tekom postopka nastanjeni v Azilnem domu v Ljubljani. Osebo se pred podajo prošnje najprej nastani v sprejemnih prostorih Azilnega doma, ločeno od prosilcev, ki so že podali prošnjo (praviloma za en dan, izjemoma dlje). Po podaji prošnje pa se jo preseli v glavni del Azilnega doma, ki je razdeljen na ločene oddelke za odrasle moške, mladoletnike ter ženske in družine. Prosilci za mednarodno zaščito so poleg nastanitve upravičeni do brezplačne prehrane, obleke in obutve, osnovnih higienskih potrebščin ter mesečne žepnine (v trenutnem znesku 18 EUR). V nekaterih zakonsko določenih primerih je prosilec lahko namesto v Azilnem domu nastanjen tudi v drugi primerni instituciji ali na zasebnem naslovu. Prosilci so upravičeni do nujnega zdravljenja, na podlagi individualne presoje pa v posameznih primerih lahko tudi do širšega obsega zdravljenja. Nadalje so upravičeni do izobraževanja ter v primeru, da je od podaje prošnje preteklo devet mesecev ter so izpolnjeni drugi zakonsko določeni pogoji, do zaposlitve in dela.

Prosilcu se izda izkaznica, s katero izkazuje svoj status prosilca za mednarodno zaščito. Tekom postopka se lahko prosto giblje po območju celotne Republike Slovenije, vendar mora za prenočitev izven Azilnega doma pridobiti dovolilnico. Če prosilec samovoljno zapusti Azilni dom in se v treh dneh ne vrne, se njegova prošnja šteje za umaknjeno in se postopek mednarodne zaščite ustavi.

V zakonsko določenih primerih lahko MNZ prosilcu izda sklep, s katerim mu odredi omejitev gibanja. Do tega najpogosteje pride takoj po podaji prošnje za mednarodno zaščito. Sklep lahko MNZ izda, kadar je omejitev gibanja potrebna zaradi:

  • ugotavljanja istovetnosti prosilca,
  • suma zavajanja in zlorabe postopka,
  • ogrožanja življenja drugih ali premoženja,
  • izvedbe dublinskega postopka in predaje prosilca pristojni državi ali
  • izvedbe postopka varne tretje države in predaje prosilca varni tretji državi.

Gibanje se prosilcu lahko omeji za tri mesece z možnostjo enkratnega podaljšanja za en mesec (maksimalno skupno trajanje štiri mesece). Prosilci z omejitvijo gibanja so nastanjeni v Centru za tujce v Postojni, ki je policijska nastanitvena institucija zaprtega tipa primarno namenjena nastanitvi tujcev v postopkih vračanja. Kot milejši ukrep v primerjavi z nastanitvijo v Centru za tujce lahko MNZ prosilcu omeji gibanje na območje Azilnega doma (nastanitev v Azilnem domu s prepovedjo zapuščanja le-tega). Mladoletnikom brez spremstva se lahko gibanje omeji samo na območje Azilnega doma, ne pa tudi z nastanitvijo v Centru za tujce. Razen prostega gibanja so prosilci z omejitvijo gibanja upravičeni do enakega obsega pravic kot ostali prosilci.

Kadar namero za mednarodno zaščito izrazi oseba, ki je v Centru za tujce nastanjena kot tujec v postopku vračanja, se je po podaji prošnje običajno ne preseli v Azilni dom. Njeno prošnjo za mednarodno zaščito MNZ vzame v prostorih Centra za tujce in ji nato izda sklep o omejitvi gibanja (zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka), tako da oseba tudi kot prosilec za mednarodno zaščito ostane v Centru za tujce, dokler traja ukrep omejitve gibanja.

Redni in pospešeni postopek

Če po podaji prošnje MNZ presodi, da bo vsebinsko odločalo o zadevi (tj. ne izda dublinskega sklepa ali sklepa o varni tretji državi) se zadeva dodeli odločevalcu pri Sektorju za statusne zadeve. Ta po preučitvi primera prosilca povabi na osebni razgovor (drugi intervju). Na osebnem razgovoru odločevalec natančneje ugotavlja razloge za mednarodno zaščito, ki jih je prosilec podal v prošnji, ter vsa druga dejstva in okoliščine, ki so lahko pomembna za odločitev. Na koncu osebnega razgovora lahko vprašanja prosilcu postavita tudi zakoniti zastopnik, v kolikor je ta prisoten, in pooblaščenec. Postopek se vodi prek tolmača, ki ob zaključku intervjuja prosilcu ustno prevede vsebino zapisnika, ta pa lahko nanj poda pripombe.

O prošnji lahko odločevalec odloči v pospešenem postopku brez oprave osebnega razgovora, kadar prošnji na podlagi razpoložljivih dokazov lahko ugodi ali kadar jo lahko zavrne kot očitno neutemeljeno. Za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene morajo biti podani zakonsko določeni razlogi (analogni razlogom iz 4. odstavka 23. člena Procesne direktive).

Prosilec lahko vse dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, vloži v roku, ki mu je bil za to postavljen pri podaji prošnje, v primeru da se opravi osebni razgovor, pa vse do konca osebnega razgovora. Vso vloženo dokumentacijo, vključno z eventualnimi informacijami o izvorni državi, lahko prosilec vloži v tujem jeziku, MNZ pa dokumentacijo brez stroškov za prosilca prevede v slovenščino.

Po opravi osebnega razgovora in pred izdajo odločbe odločevalec prosilcu pošlje informacije o izvorni državi, na podlagi katerih namerava utemeljiti svojo odločbo, prevedene v slovenščino. Prosilec lahko v postavljenem roku poda svoje pripombe na poslane informacije.

Odločba

Državljani tretjih držav lahko v Republiki Sloveniji pridobijo dva različna statusa mednarodne zaščite – status begunca ali status subsidiarne oblike zaščite. Pogoji za podelitev enega ali drugega statusa so analogni pogojem iz Kvalifikacijske direktive (13. in 18. člen). Odločevalec ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne zaščite.

Status begunca se osebi podeli brez časovne omejitve trajanja, status subsidiarne oblike zaščite pa za določeno dobo (različno od primera do primera, v praksi običajno za obdobje od enega do treh let) z možnostjo podaljšanja. Razen tega so po obsegu pravic osebe s statusom subsidiarne oblike zaščite izenačene z osebami s statusom begunca.

Do zavrnitve prošnje za mednarodno zaščito (negativna odločba) lahko pride z zavrnitvijo prošnje po presoji zadeve v rednem postopku ali zavrnitvijo prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku.

POSTOPEK SODNEGA VARSTVA

Upravno sodišče RS 

Zoper odločbe in sklepe izdane v postopku mednarodne zaščite ni pritožbe; pravno sredstvo na voljo prosilcu je upravni spor. Gre za sodno presojo izdanega upravnega akta, ki se sproži z vložitvijo tožbe zoper MNZ. V sodnem postopku, ki sledi, prosilec za mednarodno zaščito nastopa kot tožnik in MNZ kot tožena stranka. O tožbi odloča Upravno sodišče Republike Slovenije s sedežem v Ljubljani.

Za vložitev tožbe in zastopanje pred sodiščem so prosilcem v skladu z Zakonom o mednarodni zaščiti na voljo brezplačni svetovalci za begunce. Gre za diplomirane pravnike, ki jih na položaj svetovalcev za begunce imenuje Ministrstvo za pravosodje na podlagi javnega razpisa. Pred pričetkom dela morajo opraviti izobraževanje in izpit iz področja mednarodne zaščite.

Tipični primeri odločitev, zoper katere lahko prosilec sproži upravni spor so:

  • zavrnilna odločba izdana v rednem postopku (rok za vložitev tožbe 15 dni),
  • zavrnilna odločba izdana v pospešenem postopku (rok za vložitev tožbe 8 dni),
  • sklep o omejitvi gibanja (rok za vložitev tožbe 3 dni),
  • dublinski sklep (rok za vložitev tožbe 8 dni) in
  • sklep o varni tretji državi (rok za vložitev tožbe 8 dni).

Tožba zoper zavrnilno odločbo zadrži izvršitev izpodbijanega akta, v vseh drugih primerih pa tožba ne zadrži izvršitve. Prosilec lahko v teh primerih prepreči izvršitev (zlasti odstranitev iz države) tako, da skupaj s tožbo pri sodišču zahteva odložitev izvršitve izpodbijanega akta.

Upravno sodišče o zadevi praviloma odloči na podlagi pisne dokumentacije in v zadevi ne razpiše ustne obravnave. Izjema so postopki glede omejitve gibanja, v katerih je po zakonu ustno zaslišanje prosilca obvezno.

Če Upravno sodišče tožbi ugodi, odločbo ali sklep odpravi. Kadar je v zadevi potrebna izvedba nadaljnjega postopka oz. nadaljnje odločanje, sodišče praviloma odločitve ne sprejme samostojno, temveč zadevo vrne MNZ v ponovno odločanje.

Vrhovno sodišče RS

Zoper sodbo Upravnega sodišča se lahko tožbene stranke (prosilec in MNZ) pritožijo na Vrhovno sodišče Republike Slovenije v roku 15 dni. Pritožba zadrži izvršitev sodbe do odločitve Vrhovnega sodišča.

Tudi za vložitev pritožbe in zastopanje pred Vrhovnim sodiščem so prosilcem na voljo brezplačni svetovalci za begunce.

Vrhovno sodišče pritožbi ugodi ali jo zavrne. Tudi Vrhovno sodišče v primerih, kadar je potrebna izvedba nadaljnjega postopka oz. nadaljnje odločanje, odločitve praviloma ne sprejme samo, temveč zadevo vrne v ponovno odločanje na prvostopenjsko sodišče ali MNZ.

Pritožba na Vrhovno sodišče je najvišje redno pravno sredstvo na voljo prosilcem, zato je najkasneje z izčrpanjem le-tega postopek mednarodne zaščite pravnomočno zaključen.

Ustavno sodišče RS

Zoper sodbo Vrhovnega sodišča se lahko vloži ustavno pritožbo na Ustavno sodišče Republike Slovenije v roku 15 dni. Z ustavno pritožbo se zatrjuje kršitev konkretne človekove pravice ali temeljne svoboščine iz Ustave Republike Slovenije, do katere prihaja z izpodbijano odločbo ali sklepom.

Vložitev ustavne pritožbe sama po sebi ne zadrži izvršitve izpodbijane odločbe ali sklepa, lahko pa Ustavno sodišče odredi zadržanje izvršitve, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice.

Z izdajo odločbe Ustavnega sodišča so izčrpana vsa pravna sredstva na voljo v Republiki Sloveniji.

2.)        Postopki s tujci, ki ne zaprosijo za mednarodno zaščito

Vstop in bivanje v RS je urejeno z Zakonom o tujcih (UL RS, št. 50/2011 in nadaljnje spremembe, ZTuj-2), ki opredeljuje tudi postopke z osebami, ki v Slovenijo vstopijo nedovoljeno in tako po določilih tega zakona v Sloveniji bivajo nezakonito.

Tujec mora za vstop, zapustitev in bivanje v Republiki Sloveniji imeti veljavno potno listino, vizum ali dovoljenje za prebivanje (vstopni naslov). Zakon ne ureja humanitarnega vizuma.

Kot nedovoljen vstop v RS se šteje med drugim tudi vstop mimo mejne kontrole (mejnega prehoda), torej vstop preko zelene meje ali uporaba ponarejenega, tujega ali kako drugače spremenjenega potnega lista in drugih listin, ki so potrebne za vstop, ali če oseba organom mejne kontrole navede lažne podatke.

V primeru, da je tujec prestrežen pri nezakonitem prehajanju državne meje ali v povezavi z njim, lahko policija tujca vrne na podlagi t.i. sporazumov o vračanju. Sporazumi o vračanju (readmission agreements) nezakonito prebivajočih tujcev se uporabljajo za vračanja iz držav

članic EU v državo tranzita ali v izvorno državo. Ti postopki so kratki in hitri, izvedejo se brez izdaje pisne odločbe, najkasneje v roku 72 ur od prijetja. V takšnih postopkih policija tujca preda varnostnim organom države sprejemnice; v primeru Slovenije je to največkrat Hrvaška.

V kolikor tujca ni mogoče vrniti po teh sporazumih, se ga nastani v Center za tujce v Postojni in se mu izda odločba o vrnitvi. Policija lahko izda dve vrsti odločb o vračanju, in sicer odločbo, v kateri se določi rok v katerem mora tujec zapustiti državo (t. i. odločba o prostovoljni vrnitvi), ter odločbo o (prisilni) vrnitvi, če tujec države ni zapustil v roku za prostovoljno vrnitev in če so pri individualni obravnavi ob samem začetku postopka podani razlogi, ki kažejo na nevarnosti pobega ter razloge javnega reda, javne varnosti in državne varnosti.

Policija lahko z odločbo o prisilni vrnitvi določil tudi prepoved vstopa v državo v trajanju od šestih mesecev do petih let.

3.)        Dovolitev zadrževanja

Tujcem, ki niso zaprosili za mednarodno zaščito in tudi sicer nimajo urejenega bivanja v RS lahko država pod določenimi pogoji dovoli zadrževanje. Največkrat gre za primere, ko vrnitev v izvorno državo ni mogoča:

  • tujčeva odstranitev iz države z načelom nevračanja (pojasnjeno spodaj) ni dovoljena,
  • tujec nima in si ne more preskrbeti veljavne potne listine države, katere državljan je,
  • zdravnik zaradi tujčevega zdravstvenega stanja odsvetuje takojšnjo odstranitev iz države,
  • mora tujec zaradi smrti ali hujše bolezni družinskega člana, ki prebiva v Republiki Sloveniji, dovoljen čas bivanja v državi podaljšati,
  • je potrebno zagotoviti nujno udeležbo tujca v postopku pred državnim organom Republike Slovenije,
  • mladoletni tujec v Republiki Sloveniji obiskuje osnovno šolo, do zaključka šolskega leta,
  • tujca država, katere državljan je ali država, v kateri je oseba brez državljanstva imela svoje zadnje prebivališče, ni pripravljena sprejeti,
  • odstranitev ni možna, ker ni mogoče zagotoviti prevoza tujca iz države po kopenski, zračni ali vodni poti,
  • odstranitev ni možna, ker so v državi, katere državljan je tujec ali v državi, v kateri je oseba brez državljanstva imela svoje zadnje prebivališče, nastopile okoliščine, kot so naravne in druge nesreče, ki ne omogočajo vrnitve,
  • za mladoletnega tujca brez spremstva to zahteva njegov skrbnik za posebni primer.

Dovoljenje za zadrževanje izda policija na prošnjo tujca ali po uradni dolžnosti za dobo šestih mesecev. Dovoljenje se lahko na prošnjo tujca ali po uradni dolžnosti podaljša, dokler trajajo razlogi iz prejšnjega odstavka. Tujcu, kateremu je dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji, policija izda izkaznico o dovolitvi zadrževanja v Republiki Sloveniji.

Osebe, ki jim je dovoljeno zadrževanje imajo pravico do nujnega zdravstvenega varstva, osnovne oskrbe (denarne socialne pomoči), šoloobvezni mladoletni tujci pa tudi pravico do osnovnegašolstva.

Načelo nevračanja po tem zakonu in v skladu z načeli mednarodnega običajnega prava pomeni obveznost Republike Slovenije, da ne sme odstraniti tujca v državo, v kateri bi bilo njegovo življenje ali njegova svoboda ogrožena zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, ali v državo, v kateri bi lahko bil izpostavljen mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju.

 4.)        Dublinska uredba

 Uredba (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva – Dublin III

Dublinska uredba ureja merila in mehanizme za določitev države članice (DČ), odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito (MZ), ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva. Prošnjo obravnava ena sama DČ, in sicer tista, ki je odgovorna glede na merila Uredbe.

Kadar ni mogoče določiti odgovorne DČ na osnovi teh meril, je odgovorna prva DČ, v kateri je bila vložena prošnja za MZ. Vsaka DČ si lahko pridrži pravico da ob upoštevanju pravil in zaščitnih ukrepov iz Direktive 2013/32/EU pošlje prosilca v varno tretjo državo.

DČ odgovorna po teh merilih se določi na podlagi položaja, ki je obstajal, ko je prosilec prvič vložil prošnjo za MZ v DČ. Merila se uporabljajo po vrstnem redu.

1. Mladoletniki:

Upošteva se otrokova največja korist.

Zastopajo jih zakoniti zastopniki, ki so strokovno usposobljeni in imajo strokovno zanje, da zagotovijo upoštevanje otrokove največje koristi.

DČ upoštevajo predvsem:

  • možnost ponovne združitve družine,
  • dobro počutje in družbeni razvoj mladoletnika,
  • varnost in varovanje, predvsem ko obstaja nevarnost da mladoletnik postane žrtev trgovine z ljudmi,
  • mnenje mladoletnika v skladu s starostjo in zrelostjo.

Odgovorna je DČ, kjer je zakonito prisoten družinski član ali brat ali sestra mladoletnika brez spremstva (MBS), pod pogojem otrokove največje koristi. Pri tem ugotavljanju se zaprosi za pomoč mednarodne ali druge ustrezne organizacije (npr. Rdeči Križ). Če so sorodniki v več DČ, se odgovorno DČ določi na osnovi največje koristi MBS.

Kadar ima prosilec MBS sorodnika, ki je zakonito prisoten v drugi DČ, ter se na podlagi individualne obravnave ugotovi, da lahko ta sorodnik poskrbi zanj, DČ združi MBS z njegovim sorodnikom, če je to v otrokovo največjo korist.

V odsotnosti družinskega člana , brata, sestre ali sorodnika v DČ,je odgovorna tista država, v kateri je MBS zaprosil za MZ, pod pogojen njegove največje koristi. (Torej se ga ne predaja drugi DČ, četudi je v drugi DČ podal prošnjo za MZ. To je izjema.)

2. Družinski člani, ki so upravičenci do MZ:

Kadar ima prosilec družinskega člana, ne glede na to ali je bila družina oblikovana že prej v državi izvora, ki mu je kot upravičencu do MZ, dovoljeno prebivanje v DČ, je ta DČ odgovorna za obravnavanje, pod pogojem, da zadevne osebe pisno izrazijo željo.

3. Družinski člani, ki so prosilci za MZ:

Kadar ima prosilec v DČ družinskega člana, o čigar prošnji za MZ v tej DČ še ni bila sprejeta prva vsebinska odločitev, ja ta država odgovorna za obravnavanje prošnje za MZ pod pogojem, da zadevne osebe pisno izrazijo to željo.

4. Družinski postopek:

Kadar več družinskih članov in/ali mladoletnih neporočenih bratov ali sester hkrati vloži prošnje za MZ v isti DČ ali na datume, ki so dovolj blizu, da se postopki določanja odgovorne države opravijo skupaj in kadar bi uporaba meril iz uredbe pomenila njihovo ločitev, je dogovorna DČ, ki je glede na merila odgovorna za sprejem največjega števila zadevnih oseb ali če to ne gre, tista, ki je glede na merila odgovorna za najstarejšega od teh.

5. Izdaja dokumentov za prebivanje ali vizumov:

Kadar prosilec poseduje veljaven dokument za prebivanje, je dogovorna DČ, ki ta dokument izdala.

Kadar prosilec poseduje veljavni vizum, je za obravnavanje dogovorna DČ, ki je vizum izdala (oz za katero je bilo to izdano, npr. ko Avstrijsko veleposlaništvo izda vizum za Slovenijo, je Slovenija pristojna).

Kadar prosilec poseduje več kot en veljaven dokument za prebivanje ali vizum:

  • je odgovorna DČ, ki je izdala dokument za prebivanje, ki daje najdaljši čas bivanja, če so časi veljavnosti enaki, pa tista ,ki je izdala z najpoznejšim datumom potka veljavnosti;
  • kadar gre za različne vizume iste vrste, je dogovorna DČ, ki je izdala vizum z najpoznejšim datumom poteka veljavnosti;
  • kadar so vizumi različnih vrst, je dogovorna DČ, ki je izdala vizum z najdaljšim časom veljavnosti ali kadar so časi veljavnosti enaki, DČ ,ki je izdala z najpoznejšim datumom.

6. Vstop in/ali  bivanje:

Kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin (glej spodaj *) ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo DČ po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje odgovorna DČ, v katero je vstopil na ta način. Odgovornost preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje.

Če DČ ni mogoče ali ne več mogoče šteti za odgovorno in če se na osnovi dokazov ali posrednih okoliščin, ugotovi, da je prosilec – ki je vstopil na ozemlja DČ nezakonito ali za katerega ni mogoče ugotoviti okoliščin vstopa – pred vložitvijo prošnje v DČ živel nepretrgoma vsaj pet mesecev, je ta DČ odgovorna za obravnavanje prošnje za MZ.

Če je živel v obdobju najmanj pet mesecev v več DČ, je za obravnavanje odgovorna DČ, v kateri je bilo to zadnje.

*Dokazi in posredne okoliščine – Komisija z izvedbenimi akti vzpostavi in redno pregleduje oba seznama z navedbo ustreznih elementov dokazov in posrednih okoliščin.(Predvsem se uporablja sistem EURODAC.)

7. Vstop brez vizumske obveznosti:

Če vstopi na ozemlje DČ, v kateri za vstop ne velja vizumska obveznost, je za obravnavanje odgovorna ta DČ.

8. Prošnja na mednarodnem trazitnem območju letališča:

Kadar državljan tretje države ali oseba brez državljanstva poda prošnjo za MZ v mednarodnem trazitnem območju letališča DČ, je za obravnavanje odgovorna ta DČ.

Diskrecijska klavzula:

Vsaka DČ lahko odloči, da obravnava prošnjo za MZ, ki jo v nje vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila uredbe.

Postopek za sprejem in ponovni sprejem:

Postopek določanja odgovorne DČ se začne takoj, ko je v DČ prvič vložena prošnja za MZ – t.j. ko je prosilec dejansko podal prošnjo na zapisnik pred uradno osebo v Azilnem domu.

Kadar DČ v kateri je bila vložena prošnja za MZ meni, da je za obravnavanje prošnje odgovorna druga DČ, lahko čim prej, v vsakem primeru pa tri mesece od datuma vložitve prošnje (ali pa v dveh mesecih, v primeru zadetka v sistemu EURODAC), od druge DČ zahteva sprejem prosilca.

V kolikor zahteva po sprejemu ni dana v tem obdobju je za obravnavanje prošnje za MZ pristojna DČ, v kateri je bila prošnja vložena.

TOP