Odgovornost za zaščito beguncev leži tako na državah kot na posameznikih

by / Tuesday, 20 June 2017 / Published in Aktualno clovekove-pravice

Izjava Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij na osrednjem dogodku ob obeležitvi svetovnega dne begunca (Ljubljana, 20. junij 2017)

V svetu je trenutno zaradi nasilja in preganjanja razseljenih 65,5 milijonov ljudi; pred našimi očmi potekajo številni krvavi oboroženi spopadi, pa tudi brezobzirni napadi na svoboščine in pravice ljudi v državah, kjer sicer ni vojne. Begunci so moški, ženske in otroci, ujeti v besu teh vojn in preganjanj; begunci niso teroristi, ravno nasprotno, begunci so največkrat žrtve terorizma. V strahu za življenje se podajajo iskat varnost in zatočišče.

Države Evropske unije pa zapirajo svoje meje in beguncem onemogočajo varne ter zakonite poti do mednarodne zaščite. Države s tem zanikajo svoje mednarodne obveznosti za zaščito beguncev. Mednarodne obveznosti jim niso bile naložene, pač pa se je prav vsaka država samostojno odločila sprejeti odgovornost za pomoč in zaščito ljudi, ki jo potrebujejo. Vprašanje pravice do azila je dejansko vprašanje pravice do življenja. V državah, iz katerih prihaja največ beguncev, je namreč ogrožen praktično vsakdo.

V letih 2015 in 2016 so v Evropo večinoma bežali ljudje iz Sirije, Afganistana, Iraka ter Eritreje. Na pot gredo tudi otroci, ki nimajo staršev ali se na begu nehote ločijo od staršev, zato se morajo znajti in preživeti sami. V EU je letu 2016 75.000 otrok brez spremstva vložilo prošnjo za azil; po poročilu Visokega komisariata Združenih narodov za begunce pa je teh otrok verjetno še precej več. V Evropi je po poročilih pristojnih institucij okoli 100.000 pogrešanih otrok; vemo, da mnogi postanejo žrtve trgovine z ljudmi in trpijo najhujše oblike izkoriščanja ter spolnih zlorab.

V tem trenutku je najpomembneje, da v Sloveniji begunskim in migrantskim otrokom zagotovimo primerno nastanitev in oskrbo ter takšen občutek varnosti in sprejetosti, da se ne bodo podajali na nevarne nezakonite poti po Evropi.

V obdobju povečanega števila prihodov beguncev in migrantov z območij vojnih konfliktov ter držav, kjer ekonomske razmere ne omogočajo dostojnega življenja, smo v Evropi priča pojavu nestrpnega govora in izbruhu sovražnosti vseh vrst, usmerjenih proti beguncem ter priseljencem nasploh. Varnostni diskurz in širjenje strahu s strani politikov spodbuja sovraštvo ter nesprejemanje beguncev, širi pa tudi islamofobijo. Propaganda in politični populizem sta pogosto podprta z neustreznim medijskim poročanjem o migrantih, še bolj pa s širjenjem sovražnega govora ter različnih neresnic in polresnic o beguncih po socialnih omrežjih. Povezovanje migracijskih tokov s povečanimi terorističnimi grožnjami v javnem diskurzu in omejevanje pravic s ciljem zagotavljanja varnosti je v nasprotju z demokratičnimi vrednotami. Varnost je nujen del človekovih pravic – tako naših pravic kot pravic tistih, ki prihajajo.

Nevladne organizacije opozarjamo, da je za širjenje nestrpnosti posredno in neposredno odgovorna država, ki mora v javnosti uporabljati strpen diskurz ter učinkovito preprečevati in sankcionirati vse pojave sovražnega govora, tudi in predvsem v svojih najvišjih strukturah. Prav tako poudarjamo, da naj države sprejemajo ukrepe, ki bodo sicer povečali varnost pred terorizmom, vendar ne bodo posegali v pravice beguncev do varnih in zakonitih poti in do učinkovite zaščite. Vsaka država mora kot odgovorna članica mednarodne skupnosti prevzeti skrb in odgovornost za razmere v svetu. 

Raznolikost mora postati vrednota na vseh ravneh našega življenja in odgovornost vseh nas, ki tu živimo. Zgolj v družbi, ki je sposobna sprejemanja, lahko begunci začnejo in ustvarjajo novo življenje. Migracije namreč so in bodo ostale del našega vsakdanjika, v prihodnosti lahko celo v bistveno večjem obsegu, kot jih beležimo danes. V evropski prostor namreč begunci ne bodo prehajali le zaradi vojnih konfliktov ali ekonomskih razlogov, temveč se bo po napovedih različnih organizacij povečalo število t. i. okoljskih beguncev, ki bodo primorani v migracije zaradi degradacije prsti, suš, poplav, dviganja morske gladine, orkanov ipd. Raziskave kažejo, da lahko do leta 2050 pričakujemo od 200 do 250 milijonov okoljskih beguncev. 

V nasprotju z vojnimi konflikti ali ekonomsko nerazvitostjo, ki botruje trenutnim množičnim migracijam, bo v primeru okoljskih beguncev odprava ali omilitev vzrokov za njihovo migracijo veliko zahtevnejši in dolgoročnejši izziv. Evropa se bo morala prilagoditi novim razmeram, se ustrezno odzvati, sprejeti in uspešno integrirati begunce v svojo družbo ter okolje.

V primeru okoljskih beguncev je naloga še toliko večja, saj danes pojem okoljski begunec ni poznan širši javnosti in političnemu vodstvu, kar se odraža tudi v dejstvu, da okoljski begunci ne uživajo podobne stopnje mednarodnega pravnega varstva kot begunci z vojnih območij.

Nevladne organizacije pozivamo državo k sprejemanju ukrepov in politik, ki bodo odpravljale vzroke ali vsaj omilile posledice, ki silijo okoljske begunce v selitev ter seveda njihovega ustreznega pravnega varstva.

Za odprtost družbe je potrebna empatija, razumevanje vzrokov za migracije in sprejemanje raznolikosti, ne nazadnje pa tudi zavedanje, da vsak od nas lahko postane begunec, ki bo potreboval zaščito in sprejemanje, kot ju begunci danes potrebujejo od nas.

Izjava za javnost

Opomba: Izjava direktorice PIC Katarine Bervar Sternad z osrednje prireditve ob obeležitvi svetovnega dne beguncev 2017 »Med nami in z nami« na Prešernovem trgu v Ljubljani v organizaciji Inštituta za afriške študije, Društva ODNOS in Cene Štupar – Centra za izobraževanje Ljubljane.

TOP