Pravna analiza Aarhuške konvencije

Slovenija je Aarhuško konvencijo ratificirala leta 2004 in jo skoraj v celoti prenesla v svoj pravni red. Prenos prvih dveh stebrov konvencije je zadovoljiv, kar pa ne moremo trditi za tretji steber, kjer je poleg prenosa vprašljiva tudi implementacija.

Velik problem predstavlja pravni položaj NVOjev, saj ti do konca leta 2006 niso imeli možnosti sodelovati v postopku kot stranka, ki deluje v javnem interesu na podlagi določb Zakona o varstvu narave. Sedaj to možnost sicer imajo, vendar je njihovo sodelovanje v postopkih še vedno zelo omejeno, saj nimajo finančnih in drugih sredstev, da bi pridbili status NVO, ki deluje v javnem interesu, kaj šele, da bi sodelovali v postopkih. V praksi to pomeni, da oblast še vedno lahko krši določbe Aarhuške konvencije, NVOji pa nimajo sposobnosti in možnosti, da bi uporabili pravna sredstva.

Opozoriti moramo tudi na razliko med NVOji, ki jim je podeljen status, da delujejo v javnem interesu na podlagi določb ZVO-1 oz. ZON. ZON izrecno določa, da imajo društva, ki delujejo v javnem interesu pravico, da delujejo v vseh upravnih in sodnih postopkih na področju ohranjanja narave. Medtem ko ZVO-1 omejuje pravice NVO, da delujejo le v tistih upravnih in sodnih postopkih, ki jih določa oziroma predpisuje ZVO-1. Pri tem je pomembna tudi različna interpretacija določb ZVO-1, saj MOP stoji na stališču, da je status NVOjev, ki delujejo v javnem interesu na področju okolja splošen, kar pomeni, da lahko NVOji sodelujejo oziroma imajo aktivno legitimacijo za začetek kakršnega koli administrativnega ali sodnega postopka, medtem ko je interpretacija ARSO in drugih pravnih ekspertov veliko ožja, saj obsega le sodelovanje NVO v postopkih, ki so določeni v členih 64 in 74 ZVO-1 (okoljsko soglasje in okoljsko dovoljenje). Po našem mnenju je ozka interpretacija določb ZVO-1 pravilna glede na sedanjo dikcijo zakona, vendar pa takšna razlika med statusi NVOjev, pridobljenimi na podlagi določb v ZVO-1 in ZON rezultira v kršitvah Aarhuške konvencije. Za pravno veljavno interpretacijo statusa NVO na podlagi ZVO-1 in ZON bi bila po našem mnenju potrebna odločitev Ustavnega sodišča.

Prav tako je potrebno omeniti, da je leta 2006 z uzakonitvijo novega Zakona o upravnem sporu prišlo do zožitve pravic javnosti. Na podlagi tega sedaj javnost nima možnosti vlaganja pravnih sredstev zoper politične in strateške dokumente, ki jih odobri vlada na podlagi politične diskrecije.

Če vzamemo v ozir vse naštete probleme, še posebej tiste, ki se nanašajo na definicijo vključene javnosti, lahko zaključimo, da Slovenija ni v skladu z Aarhuško konvencijo.

* Priponka v ang.: Legal Analysis Aarhus Convention

Pravna analiza prenosa SEA direktive v slovenski pravni red

Postopek celovite presoje vplivov na okolje (v nadaljevanju: CPVO) je bil v Zakonu o varstvu okolja urejen še preden smo postali člani EU. Ravno zaradi tega smo v času prenosa SEA Direktive v slovenski pravni red imeli dobro pravno osnovo. Kljub temu pa je v Sloveniji problem predvsem vsakdanja praksa, saj niti največje nevladne organizacije niso vključene v postopke CPVO, niti niso obveščene o tem, da postopki tečejo ter zato nimajo možnosti dajati pripombe in opazke, ki posledično niso upoštevane.

Iz enega od zadnjih postopkov CPVO (Operativni program razvoja okoljske in prometne infrastrukture za obdobje 2007-2013 ) je razvidno, da je vlada potrdila dokument že med javno razgrnitvijo. Ob tem je potrebno poudariti, da je leta 2006 z uzakonitvijo novega Zakona o upravnem sporu prišlo do zožitve pravic javnosti. Torej tudi v tem primeru javnost ni imela pravne podlage za vložitev pritožbe in posledično je bil, sicer sporni dokument, sprejet.

Poudariti bi želeli, da ima Slovenija dobro pravno osnovo za postopke CPVO, saj je bil prenos SEA direktive uspešen, problem pa seveda obstoji pri njeni implementaciji.

* Priponka v ang.: Legal analysis on SEA – legal_analysis_sea

Pravna analiza prenosa direktive o okoljski odgovornosti (ELD direktiva) v slovenski pravni red

Po uveljavitvi Zakona o varstvu okolja je bila sprejeta Direktiva 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode (UL L št. 143 z dne 30. 4. 2004, str. 56), ki so jo morale države članice prenesti v nacionalne pravne rede do 30. aprila 2007.

Direktiva 2004/35/ES je bila sprejeta zaradi spoznanja, da je na območju skupnosti že sedaj veliko onesnaženih območij, ki predstavljajo večje tveganje za okolje, v zadnjem času pa se je dramatično povečala tudi izguba biotske raznovrstnosti.

Direktiva 2004/35/ES izhaja iz načela, da onesnaževalec plača in sicer vse stroške, ki so potrebni za preprečevanje in sanacijo okoljske škode. Okoljska škoda je opredeljena kot večja škoda, povzročena zavarovanim prostoživečim rastlinskim in živalskim vrstam ter naravnim habitatom, ki so pomembni za Skupnost. V zvezi z opredelitvijo škode je treba poudariti, da direktiva vanjo vključuje tako nastalo škodo kot tudi neposredno nevarnost za nastanek škode.

Direktiva opredeljuje tudi možnega povzročitelja okoljske škode. To je pravna ali fizična oseba po zasebnem ali javnem pravu, ki se ukvarja z določeno vrsto dejavnosti, in ne glede na to ali je javnega, zasebnega, profitnega ali neprofitnega značaja. S tem v zvezi je treba navesti, da direktiva prepušča državam članicam tudi odločitev, ali bo v zvezi z odgovornostjo teh oseb uporabljen koncept objektivne ali krivdne odgovornosti.

Direktiva ne posega v odgovornost za škodo, ki je urejena v civilnem pravu, v Republiki Sloveniji torej v obligacijskem zakoniku, in v odgovornost za povzročitev škode, ki je urejena s posameznimi mednarodnimi pogodbami.

Skladno z navedenim bo ELD direktiva skoraj v celoti povzeta v novem Zakonu o varstvu okolja – ZVO-1B.

* Priponka v ang.: Analysis of transposition and implementation of Environmental Liability Directive (ELD) in Slovenia – eld

Analiza primera Aarhuške konvencije – primer Volovje rebri

17. septembra 2007 je bila sprejeta končna odločitev Ministrstva za okolje in prostor, na podlagi katere je bil DOPPSu (Društvo za opazovanje in proučevanje ptic) dokončno podeljen pravni status delovanja v javnem interesu v postopku izdajanja okoljskega dovoljenja.

Ta analiza primera prikazuje vse slabosti definicije »vključena javnost« v slovenski zakonodaji. Še vedno obstoji veliko nejasnosti med statusoma NVOjev, ki delujejo v javnem interesu po Zakonu o varstvu okolja in Zakonu o ohranjanju narave. Ravno zaradi tega status NVOjev, ki delujejo v javnem interesu še vedno ni natančno določen. Čeprav je bil problem v zadnjih letih večkrat javno obravnavan, ta anomalija ne bo odpravljena z novo novelo ZVO-1.

Skladno z navedenim menimo, da je dostop javnosti do sodnega varstva v Sloveniji zelo omejen in zaradi tega Slovenija ni v skladu z Aarhuško konvencijo in Evropskimi direktivami.

*  Priponka v ang.: CASE STUDY for Aarhus Convention topic – case_study_ac

Analiza primera celovite presoje vplivov na okolje – Umanotera

Bistvo slovenske analize primera Celovite presoje vplivov na okolje (v nadaljevanju: CPVO) ni sam postopek CPVO, ampak njegova neizvedba. Projekti za katere je sicer postopek CPVO potreben oziroma vsaj priporočljiv, so bili v resoluciji že natančno definirani in določeni. Ker pa gre za dokument, ki je bil sprejet v obliki vladne resolucije, bodo ti projekti izvedeni brez ustreznega postopka CPVO oz. bo CPVO izvedena morda kasneje v postopku, ko bo veliko odločitev že sprejetih, kar posledično pomeni večje oziroma manjše vplive na okolje.

Pobuda zaradi neustreznosti sprejetega dokumenta, vložena s strani ene izmed slovenskih NVO, ni bila uspešna, saj je zaradi uzakonitve novega Zakona o upravnem sporu prišlo do zožitve pravic javnosti. Na podlagi novo sprejetega zakona javnost namreč nima več možnosti vlaganja pravnih sredstev zoper politične in strateške dokumente, ki jih odobri vlada na podlagi politične diskrecije.

Zaključimo lahko, da v primeru postopkov CPVO v Sloveniji obstoji pravna praznina, ki bo morala biti čimprej zapolnjena.

*  Priponka v ang.:  SEA infrastructure – CASE STUDY – sea_case_study

TOP