Študija o zaščiti travmatiziranih prosilcev za azil in prosilcev, ki so bili žrtve mučenja, v vzhodnoevropskih državah

by / Monday, 09 October 2017 / Published in Aktualno clovekove-pravice

Hungarian Helsinki Committee je pripravil študijo Unidentified and Unattended: The Response of Eastern EU Member States to the Special Needs of Torture Survivor and Traumatised Asylum Seekers, ki analizira zaščito travmatiziranih prosilcev za azil in prosilcev za azil, ki so bili žrtev mučenja, v Bolgariji, Grčiji, na Hrvaškem, Madžarskem, Poljskem, v Romuniji, na Slovaškem ter v Sloveniji. Študija analizira prenos relevantnih določb Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito ter Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite glede v nacionalno zakonodajo izbranih držav. Slovenski prispevek je pripravil Pravno-informacijski center nevladnih organizacij.

Študija, ki jo je pripravila Gruša Matevžič s Hungarian Helsinki Committee, ugotavlja, da zakonodaja Evropske unije (EU) žrtvam mučenja oz. travmatiziranim prosilcem za azil na splošno zagotavlja zadostna jamstva. Razlogi, zakaj ranljivi prosilci za azil v nekaterih od zajetih držav niso prepoznani in ustrezno obravnavani, so torej v pomanjkljivem ali neustreznem prenosu določb direktiv ali pa v pomanjkljivem izvajanju določb v praksi. Le prenos direktiv v nacionalno zakonodajo ne zadošča, države članice EU morajo vzpostaviti delujoč sistem zaščite travmatiziranih prosilcev in žrtev mučenja, katerega delovanje je mogoče spremljati in ga nenehno izboljševati glede na potrebe ranljivih prosilcev.

Študija ugotavlja, da so v vseh državah, zajetih v študiji, žrtve mučenja in travmatizirani prosilci za azil prepoznani kot ranljivi prosilci, vendar v večini držav njihove posebne potrebe niso ustrezno naslovljene. To je predvsem posledica tega, da mehanizem zgodnjega prepoznavanja travmatiziranih prosilcev ali žrtev mučenja ni vzpostavljen ali da sicer vzpostavljen mehanizem ne deluje ustrezno. Države morajo vzpostaviti ustrezen postopek zgodnjega prepoznavanja travmatiziranih prosilcev in žrtev mučenja, ki bi moral zajeti vsakega prosilca za azil.

Države redko zbirajo statistične podatke o travmatiziranih prosilcih za azil in prosilcih za azil, ki so bili žrtve mučenja. Ustrezni statistični podatki bi državam omogočali boljše usklajevanje virov za zagotavljanje storitev z dejanskim številom upravičencev.

V vseh zajetih državah je potrebno zagotoviti dodatna postopkovna jamstva v azilnem postopku, na primer možnost prestavitve osebnega razgovora, prisotnost družinskih članov, psihiatra ali psihologa med osebnim razgovorom, če se s tem strinja prosilec in če je to v njegovo oz. njeno največjo korist, ter ustrezen prostor za izvedbo razgovora, prav tako se je potrebno izogniti nepotrebnemu ponavljanju vprašanj o travmatičnih dogodkih.

V obravnavanih državah ranljivi prosilci za azil niso izključeni iz hitrih azilnih postopkov in mejnih postopkov v vseh obravnavanih državah. Prošnje za azil travmatiziranih prosilcev in žrtev mučenja so obravnavane prednostno le v nekaj državah.

V polovici držav, zajetih v študiji, so travmatizirani prosilci za azil ali prosilci za azil, ki so bili žrtev mučenja, pridržani. Mehanizem zgodnje prepoznave ni v uporabi pred odreditvijo pridržanja. V priporu storitve na področju duševnega zdravja niso zagotovljene ali niso ustrezne kakovosti, problem je tudi zagotavljanje tolmačenja.

Številne ključne storitve, kot so zgodnje prepoznavanje, storitve na področju duševnega zdravja in rehabilitacija travmatiziranih prosilcev za azil ali žrtev mučenja, so oddane v izvajanje nevladnim organizacijam. Čeprav je to pozitiven vidik, saj so nevladne organizacije specializirane za zagotavljanje tovrstnih storitev, pa je delo nevladnih organizacij običajno financirano projektno in torej za opravljanje teh storitev nimajo zagotovljenega trajnostnega vira financiranja. Pri zunanjem izvajanju tovrstnih storitev bi države morale zagotoviti trajnostno financiranje, ki ne bi smelo biti projektne narave, temveč morajo biti te storitve zagotovljene neprekinjeno.

Ob pomanjkljivostih pa je študija prepoznala tudi pomembne primere dobrih praks, zlasti (vendar ne izključno) na Poljskem in v Sloveniji. Na Poljskem je mehanizem zgodnjega prepoznavanja travmatiziranih prosilcev in žrtev mučenja pogodbena obveznost zasebne zdravstvene ustanove, ki usklajuje zagotavljanje zdravstvene oskrbe za vse prosilce za azil; v Sloveniji so bili poleg zgodnje prepoznave v okviru prvega zdravniškega pregleda prosilca sprejeti tudi Standardni operativni postopki za žrtve spolnega nasilja in nasilja po spolu, ki so v uporabi tudi za druge ranljive osebe. V obeh državah sta zdravstvena in psihosocialna pomoč, vključno s tolmačenjem, na voljo v vseh namestitvenih centrih za prosilce, prošnje ranljivih prosilcev za azil so obravnavane prednostno. Med primeri dobre prakse iz Slovenije je tudi finančna podpora za nastanitev ranljivega prosilca na zasebnem naslovu, če namestitvenih center ali alternativne nastanitve za posameznega prosilca niso primerne namestitve.

Leave a Reply

You must be logged in to post a comment.

TOP