Varovanje zdravega življenjskega okolja in narave je naša pravica ter dolžnost, terja pa pogum

by / Wednesday, 26 April 2017 / Published in Aktualno varovanje-okolja

Goldmanova nagrada Urošu Macerlu je priznanje njemu kot posamezniku in hkrati Eko krogu kot nevladni organizaciji ter aktivni skupini njenih članov, brez katerih dejanje posameznika ne more priti do izraza. Življenja v udobju misli, da bo zgolj država poskrbela za zdravo življenjsko okolje in ohranjanje narave, je že zdavnaj konec. Zato so že nekaj časa vzpostavljeni mehanizmi pravnih sredstev, ki jih lahko uveljavljajo posamezniki in nevladne organizacije, vendar pa se tisti, ki se jih posluži, odpravi na zelo težko ter dolgotrajno pot.

Pravico do zdravega življenjskega okolja ima pri nas vsakdo, saj mu jo zagotavlja Ustava v 72. členu, ki sicer ni del poglavja človekovih pravic, vendar je tej pravici Ustavno sodišče priznalo status človekove pravice. Pravica se uresničuje skozi nekatere pravne možnosti varstva, ki jih nudita predvsem Zakon o varstvu okolja in Obligacijski zakonik. Posameznik, ki je neposredno prizadet zaradi spremembe v okolju, se lahko vključi v določene postopke dovoljevanja ali sproži postopek ustavitve posega v okolje.

Za posameznika je takšna borba zelo zahtevna in glede na potrebno angažiranje praktično vsaka večja »okoljska zgodba« presega njegove vire. Posameznik je tudi mnogo bolj izpostavljen morebitnemu šikaniranju. Zato je za evropski prostor najpomembnejša konvencija okoljevarstva – Aarhuška konvencija (Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah) – pooblastilo varovanja podelila tudi nevladnim organizacijam. V Sloveniji lahko zato v določene postopka varstva okolja vstopajo tudi nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja, v postopke ohranjanja narave pa društva s statusom ohranjanja narave. Kljub zakonskim podlagam, upravni organi pri odločanju niso naklonjeni nevladnim organizacijam kot strankam – te pogosto svoj položaj uveljavijo šele preko sodišča.

Aarhuška konvencija ima tudi druga pomembna določila, ki so v Sloveniji spregledana. Država pogodbenica namreč poleg tega usmerja javnost in ji pomaga pri iskanju dostopa do informacij, lažji udeležbi pri odločanju ter iskanju dostopa do pravnega varstva v okoljskih zadevah, zagotovi ustrezno priznanje in podporo združenjem, organizacijam ali skupinam, ki spodbujajo varstvo okolja, zagotovi pa tudi, da je njen notranji pravni sistem skladen s to obvezo. V Sloveniji tega žal ni niti v pravnem redu niti v praksi.

Drugo pomembno določilo zahteva od države pogodbenice zahteva, da zagotavlja, da tisti, ki uresničujejo svoje pravice v skladu s konvencijo, zaradi tega ne smejo biti na noben način kaznovani, sodno preganjani ali nadlegovani. Ta pravica bo postala v bodoče vse pomembnejša, saj svetovni trendi kažejo žalostne podatke ogrožanja in odstranitve tistih, ki branijo okoljske človekove pravice. Global Witness, mednarodna organizacija, ki raziskuje korupcijo in ogroženost okoljskih aktivistov, je v sodelovanju s posebnim poročevalcem Združenih narodov za človekove pravice in okolje in Universal Rights Group pripravilo poročilo Environmental human rights defenders: risking their today for our tomorrow, ki kaže, da je bilo zaradi okoljevarstvenih prizadevanj oziroma branjenja svojega življenjskega okolja pred (predvsem nezakonitimi) posegi ekstremnega izkoriščenja in uničevanja s strani industrije, v letih 2002–2013 ubitih (likvidiranih) več kot 900 ljudi (predvsem v Južni Ameriki, Aziji in Afriki), število pa narašča, tako da je bilo v letu 2015 v 16 državah ubitih 185 ljudi.​

TOP