Mednarodna kazniva dejanja so genocid, hudodelstva proti človečnosti, vojna hudodelstva in agresija.

Genocid: dejanja, katerih namen je v celoti ali delno uničiti neko narodnostno, etnično, rasno ali versko skupino.

Hudodelstva zoper človečnost: dejanja, povzročena med napadom na civilno prebivalstvo.

Vojna hudodelstva: dejanja, storjena v oboroženem spopadu, ki kršijo pravila vojskovanja. Primeri takih dejanj so ubijanje civilistov in vojnih ujetnikov, mučenje, spolni napadi, zajetje talcev, uporaba otrok kot vojakov, masovna plenjenja ali uničevanje lastnine, napadi na civiliste in uporaba kemičnega orožja.

Agresija: vdor vojaških sil ene države v drugo, napad.

Več o njih si preberite TUKAJ.

ZA ŽRTVE/PRIČE (FOR VICTIMS/WITNESSES):

Ste žrtev mednarodnih kaznivih dejanj ali imate informacije? Vse informacije najdete v brošuri.

(Are you a victim of international crime or have information? You can find all the information in the brochure.)

 

 

 

Žrtve mednarodnih kaznivih dejanj so upravičene do prijave tega dejanja v Sloveniji, zastopanja v (pred)kazenskem postopku ter do drugih pravic.

ZA STROKOVNE DELAVCE, KI PRIHAJAJO V STIK Z ŽRVAMI, PRIČAMI ALI OSUMLJENCI:

Med svojim delom se z žrtvami, pričami ali osumljenci mednarodnih kaznivih dejanj srečujejo različni organi in organizacije: policija, tožilstvo, sodišča, uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve RS, socialni delavci ter nevladne organizacije, predstavniki civilne družbe, kulturni mediatorji in drugi.

Za vse delavce in druge, ki se pri svojem delu soočate z žrtvami, pričami ali osumljenci mednarodnih kaznivih dejanj, smo pripravili dokument, ki vam je lahko pri delu v pomoč. “SMERNICE za prepoznavanje in informiranje žrtev in prič temeljnih mednarodnih kaznivih dejanj v postopkih za mednarodno zaščito in drugih postopkih” so dostopne TUKAJ.

Prav tako je na voljo PROTOKOL za prepoznavo in informiranje žrtev in prič temeljnih mednarodnih kaznivih dejanj, njihovo napotitev na organe pregona ter spremljanje med obravnavo. Preberite ga TUKAJ.

Osebe, ki migrirajo v Slovenijo, lahko prihajajo z območij, kjer so bila storjena mednarodna kazniva dejanja. Kot žrtve ali priče imajo lahko informacije, na podlagi katerih se lahko preganja kaznivo dejanje.

Temeljna mednarodna kazniva dejanja – genocid, hudodelstva zoper človečnost, vojna hudodelstva in agresija – se lahko po uradni dolžnosti preganjajo v katerikoli državi. Prijava tovrstnega kaznivega dejanja je zato mogoča tudi v Republiki Sloveniji, storilci pa so lahko na podlagi  univerzalne jurisdikcije iz tretjega odstavka 13. člena KZ-1 preganjani pred slovenskimi sodišči.

Žrtve in priče pogosto nimajo informacij o možnosti podaje kazenske ovadbe, pred organi pregona pa jih je lahko tudi strah zaradi preteklih slabih izkušenj ali predsodkov o njihovem delovanju. Zato je pomembno, da so na primeren način obveščeni o možnosti prijave in da so seznanjeni z oblikami psihosocialne pomoči, ki jim je na voljo ob prijavi.

KAJ STORIM OB PREPOZNAVI ŽRTVE ALI PRIČE?

1. Osebi ponudim informativni letak, ki žrtve in priče obvesti o možnosti prijave kaznivega dejanja organom pregona. Letak žrtev ali pričo spodbudi, da pred ali ob prijavi stopi v kontakt s PIC, ki osebi nudi pravno pomoč in jo seznani z oblikami psihosocialne pomoči, ki so na voljo ob prijavi.

Preverim, da je letak napisan v jeziku, ki ga oseba razume. Letak je na voljo v naslednjih jezikih: angleščina, arabščina, ukrajinščina in ruščina.

2. Osebo informiram o vsebini letaka in jo napotim na PIC.

Osebi pojasnim, da bo tam prejela dodatne informacije o vrstah in značilnostih mednarodnih kaznivih dejanj ter postopku prijave kaznivega dejanja na policijo. Oseba naj PIC najprej kontaktira po elektronski pošti ali telefonu. S strokovnimi sodelavci PIC se dogovori za termin srečanja v živo.

PIC – Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja

(od ponedeljka do petka med 9:00 – 14:00?

Tel. št.: 00 386 1 52 11 888 / 00 386 51 681 181

E-mail: pic@pic.si

3. Žrtvi ali priči ne postavljam dodatnih vprašanj o opisanem dogodku. 

Osebi, napoteni na PIC, bo PIC nudil dodatne informacije o pregonu mednarodnih kaznivih dejanj in jo preusmeril na organe pregona. Policija in tožilstvo sta namreč uradna organa, usposobljena in odgovorna za izvajanje razgovora v predkazenskih postopkih.

Večkratno izpraševanje žrtve ali priče o dogodku lahko vodi do sekundarne viktimizacije. To pomeni, da oseba ponovno postane žrtev kaznivega dejanja zaradi neprimerne obravnave, odnosa oseb, organov ter okolja med postopkom ali po njem. Žrtev je lahko zaradi neprimerne obravnave tudi večkratno viktimizirana.

KAJ SLEDI NAPOTITVI NA PIC?

PIC lahko osebi nudi podporo pri prijavi kaznivega dejanja in jo na njeno lastno željo spremlja med postopkom pred pristojnimi organi. Spremljanje zajema:

  • pomoč pri dostopu do organov pregona;
  • informiranje žrtev ali prič med postopkom;
  • prevajalsko pomoč;
  • spremljanje na uradnih dejanjih;
  • naslavljanje posameznikovih potreb povezanih s prijavo.

PIC žrtev ali pričo informira o tem, katere podporne storitve so na voljo. Ob soglasju prijavitelja PIC pomaga pri dostopu do organizacij, ki nudijo psihosocialno podporo in pomoč.

Policija in tožilstvo veljata za uradni vstopni točki za pregon kaznivih dejanj v Sloveniji. Primarna vstopna točka za prijavo suma storitve kaznivega dejanja je policija.

PIC deluje kot vezni člen med strokovnimi delavci, ki so sum storitve mednarodnega kaznivega dejanja prepoznali, in uradnimi organi pregona, ki prijavo o sumu sprejmejo in po uradni dolžnosti raziščejo. Organi pregona, tj. najprej policija in nato tožilstvo, bodo prijavo obravnavali in osebo zaslišali. Zaslišanje bo opravila za to pooblaščena oseba.

POMEMBNO: Otrok, mlajši od 15. let, lahko kot žrtev ali priča prijavo kaznivega dejanja poda zgolj prek svojega zakonitega zastopnika.

DELO Z ŽRTVAMI IN PRIČAMI

Žrtev ali pričo obravnavam spoštljivo in ji verjamem glede obtožbe in opisanih dogodkov.

Določene žrtve in priče so zaradi osebnih okoliščin lahko še bolj ranljive, zato pri obravnavi potrebujejo še posebno pozornost. Verjetno je, da bodo te osebe še v večji meri potrebovale psihosocialno pomoč.

Pripadniki ranljivih skupin so:

    • mladoletnice in mladoletniki brez spremstva;
    • enostarševske družine z mladoletnimi otroki in družine z mladoletnimi otroki;
    • posamezniki s telesno okvaro, z motnjami v duševnem razvoju ali s težavami v duševnem zdravju;
    • starejše osebe;
    • nosečnice;
    • žrtve in potencialne žrtve trgovanja z ljudmi;
    • žrtve posilstva, mučenja ali drugih težjih oblik psihičnega, fizičnega in spolnega nasilja;
    • samske osebe;
    • lezbijke, geji, biseksualne, transspolne in interspolne osebe (LGBTI);
    • posamezniki z zaznanimi drugimi ranljivostmi, ki predstavljajo tveganje pri zagotavljanju zaščite.

SPLOŠNE INFORMACIJE O MEDNARODNIH KAZNIVIH DEJANJIH IN PRAVNI OKVIR

Temeljna mednarodna kazniva dejanja so:

Genocid. Ključni element: načrtno dejanje, storjeno z namenom v celoti ali delno uničiti neko narodnostno, etnično, rasno ali versko skupino.

  • pobijanje pripadnikov skupine;
  • povzročanje hudih telesnih in duševnih poškodb;
  • izpostavljanje razmeram, ki privedejo do popolnega ali delnega fizičnega uničenja;
  • izvajanje ukrepov, ki preprečujejo rojstva;
  • prisilno preseljevanje otrok;
  • dejanje je bilo storjeno v okviru jasnega vzorca podobnih ravnanj usmerjenih proti tej skupini ali je pomenil ravnanje, ki bi lahko samostojno uničil skupino.

Hudodelstva zoper človečnost. Ključni element: storilec je naklepno ravnal v sklopu  velikega ali sistematičnega napada na civilno prebivalstvo.

  • umor;
  • iztrebljanje (ustvarjanje življenjskih razmer, med drugim kratenje dostopa do hrane in zdravil, ki naj privedejo do delnega uničenja prebivalstva);
  • zasužnjevanje (izvajanje lastninske pravice nad osebo, vključuje izvajanje takih upravičenj pri trgovanju z ljudmi, zlasti z ženskami in otroki);
  • deportacija ali prisilna preselitev prebivalstva (prisilna odstranitev oseb z izgonom z območja, na katerem zakonito prebivajo, brez dovoljenih razlogov);
  • zapor ali drug strog odvzem prostosti ob kršitvi temeljnih pravil mednarodnega prava;
  • mučenje (naklepno povzročitev hude bolečine, telesnega ali duševnega trpljenja osebi, ki jo je storilec pridržal);
  • posilstvo, spolno suženjstvo, vsiljena prostitucija, prisilna nosečnost, prisilna sterilizacija, drugo primerljivo hudo spolno nasilje;
  • preganjanje (naklepno ali hudo kratenje temeljnih pravic zaradi prepoznavne lastnosti skupine, npr. politično prepričanje, rasa, narodnost, kultura, vera, spol …);
  • prisilno izginotje oseb (prijetje, pridržanje, ugrabitev);
  • apartheid (nečlovečna dejanja, storjena v okviru institucionaliziranega režima sistematičnega zatiranja in nadvlade ene rasne skupine nad drugo);
  • druga podobna nečlovečna ravnanja, s katerimi se naklepno povzroča veliko trpljenje ali hude telesne poškodbe ali okvare duševnega ali telesnega zdravja.

Vojna hudodelstva.

  • napadi na (neoborožene) civiliste/civilno prebivalstvo ter druge osebe, zaščitene z Ženevskimi konvencijami;
  • napadi na civilno infrastrukturo (npr. stanovanjska naselja, bolnišnice, muzeji, (jedrske) elektrarne);
  • mučenje, nečloveško ravnanje, namerno povzročanje trpljenja;
  • plenjenje;
  • množična grobišča;
  • usmrtitve;
  • fizični ali psihični napadi na (neoborožene) civiliste ali vojne ujetnike (npr. mučenje,  posilstvo, poniževanje);
  • uporaba posebnih vrst orožja (kasetne bombe, vakuumske bombe, fosforne bombe, kemično orožje), ki so prepovedana s Haaškimi konvencijami.

Agresija. Ključni element: uporaba vojaške sile, usmerjene zoper suverenost, ozemeljsko celovitost, politično neodvisnost druge države, ki ni združljiv z Ustanovno listino Združenih narodov.

  • invazija ali oborožen napad na ozemlje, morje, zrakoplove, pristanišča ali plovila druge države, z začasno ali trajno vojaško zasedbo ali nasilno priključitvijo ozemlja;
  • bombardiranje ali uporaba kateregakoli orožja zoper ozemlje druge države;
  • blokada pristanišč ali obale druge države;
  • uporaba oboroženih sil, ki so na ozemlju druge države z njenim privoljenjem, vendar v nasprotju s pogoji te privolitve;
  • dopuščanje drugi državi, da uporabi ozemlje Republike Slovenije, ki je na razpolago tej državi, za izvršitev agresije na drugo državo;
  • pošiljanje oboroženih skupin, plačancev ali paravojaških enot z namenom izvajanja takih dejanj, ki po teži ustrezajo prej naštetim dejanjem.

Kaznivo je tudi združevanje in ščuvanje h genocidu, k hudodelstvom zoper človečnost ali agresiji.

PREGON MEDNARODNIH KAZNIVIH DEJANJ

Republika Slovenija je podpisnica Ženevskih konvencij in Rimskega statuta, ki predstavlja pravno podlago za ustanovitev in delovanje Mednarodnega kazenskega sodišča (MKK). To pomeni, da je dolžna zasledovati, preiskovati in sodelovati pri pregonu storilcev genocida, vojnih hudodelstev, hudodelstev zoper človečnost ter agresije.

Velikokrat se zgodi, da storilci mednarodnih kaznivih dejanj niso preganjani v državah, kjer je bilo kaznivo dejanje zagrešeno. Ker so ponekod v hudodelstva vpleteni najvišji funkcionarji, ni pričakovati pravičnega in učinkovitega sodnega procesa zoper njih – sploh če so še vedno na oblasti. Lahko se tudi zgodi, da storilci prebegnejo v drugo državo, kjer so nato prijeti. Nenazadnje pa je povsem mogoče, da so storilci najhujših kaznivih dejanj osebe, ki nimajo državljanstva države, kjer se je dejanje zgodilo. V teh primerih se lahko storilcem sodi tudi izven meja države, kjer je bilo kaznivo dejanje storjeno, oziroma izven države, katere državljan je storilec.

Pregon mednarodnih kaznivih dejanj lahko poteka:

  • pred MKK;
  • pred nacionalnimi sodišči.

Če je država, kjer se je zgodilo hudodelstvo, država pogodbenica Rimskega statuta, oziroma Varnostni svet OZN zadevo preda MKK, ima to sodišče pristojnost odločati o zadevi. Za to pa morajo biti izpolnjeni določeni pogoji – predvsem se mora MKK držati t. i. načela komplementarnosti, ki pravi, da je pristojno le v primeru, ko država ne zmore oziroma ne želi preganjati storilca.  To se zgodi zlasti v primerih, ko pravni sistem določene države ne deluje, bodisi zaradi vojne bodisi drugih okoliščin, oziroma v primerih, ko so storilci mednarodnih kaznivih dejanj najvišji predstavniki oblasti, ki imajo velik vpliv na pravosodni sistem.

V zadnjem času pa se vedno več držav odloča za pregon storilcev mednarodnih kaznivih dejanj v okviru svojih nacionalnih sodišč. To jim omogoča t. i. univerzalno načelo, ki je uzakonjeno tudi v slovenski kazenski zakonodaji, in sicer v 13. členu Kazenskega zakonika. Tako se slovenski kazenski zakon uporablja v primeru storilca, ki v tujini stori kaznivo dejanje proti tujemu državljanu, če je storil dejanje, ki se po mednarodni pogodbi ali po splošnih pravnih načelih, ki jih priznava mednarodna skupnost, preganja v vseh državah – ne glede na to, kje je storjeno.

Pri pregonu storilcev kaznivih dejanja so ključne informacije, ki jih organi pregona pridobijo od prič in žrtev kaznivih dejanj. Preiskovalci se namreč na izpovedi prič ali žrtev opirajo, saj zaradi obsežnosti, krajevnega in časovnega odmika dogodkov, narave kaznivih dejanj ter materialnih in preostalih oblik dokazov praktično ni.

Prijava kaznivega dejanja v Republiki Sloveniji

V Republiki Sloveniji se kazenska ovadba poda državnemu tožilcu, lahko pa tudi policiji ali sodišču, ki sta ovadbo dolžna sprejeti in poslati pristojnemu državnemu tožilcu. Ovaditelj lahko ovadbo poda kadarkoli na katerikoli policijski postaji ali oddelku policije, kjer je delo ali dežurstvo praviloma organizirano 24 ur na dan. Ovadbo lahko poda kadarkoli (tudi na številko 113). Ovadbo policiji se lahko poda v pisni ali elektronski obliki.

Če se je ovaditelj odločil, da ovadbo poda policiji, bodo policisti:

  • ustno ovadbo sprejeli na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe, ki ga podpišeta ovaditelj in policist, ki je ovadbo sprejel in sestavil zapisnik;
  • ovadbo po telefonu zabeležili v uradni zaznamek o sprejemu ovadbe, ki ga sestavi in podpiše policist, ki je ovadbo sprejel;
  • sprejeli in obravnavali tudi ovadbo, ki jo ovaditelj poda v pisni obliki.

PRAVICE ŽRTEV IN PRIČ

Žrtev in priča (oškodovanec) imata med podajanjem izjave policiji pravico do prevajalca, če pa ne razumeta jezika, v katerem se vodi sodni postopek, pa tudi med sojenjem. V določenih primerih ima oškodovanec pravico do prevoda listin, enako tudi priča, če so listine pomembne za njeno pričanje.

Pristojni organ v predkazenskem oziroma kazenskem postopku zaradi ugotovitve obstoja posebnih potreb po zaščiti že ob prvem stiku z oškodovancem, če je to mogoče, oceni stopnjo oškodovančeve izpostavljenosti sekundarni in ponovni viktimizaciji, ustrahovanju in maščevanju (individualna ocena).

Poleg drugih, v nadaljevanju opisanih pravic, je posebna pravica žrtev kaznivih dejanj tudi dostop do vseh informacij o pravicah, tj. pravica do obveščenosti.

Posebno skrbno in obzirno ravnanje so žrtvi kaznivega dejanja dolžni zagotoviti vsi udeleženci postopka, torej policija, državno tožilstvo, sodišče in drugi državni organi, strokovnjaki, izvedenci, sodni in drugi tolmači ter poravnalci, zlasti kadar je to potrebno zaradi ranljivosti (npr. zaradi starosti, zdravja, nebogljenosti ali druge podobne okoliščine).

  • Pravica do prisotnosti zaupne osebe, ki jo lahko žrtev izbere ob prvem stiku s pristojnim organom.
    Zaupna oseba lahko žrtev spremlja med celotnim postopkom in ji nudi podporo. Zaupna oseba ni pooblaščenec, ki bi uveljavljal interese v kazenskem postopku in bi torej deloval kot odvetnik. Ta oseba lahko žrtev spremlja, če je to potrebno zaradi vrste in teže kaznivega dejanja, žrtvinih osebnih okoliščin ali stopnje žrtvine ogroženosti. Prisotnost zaupne osebe se lahko zavrne, če bi bilo to v nasprotju z interesi postopka ali koristmi žrtve. Zaupna oseba torej ne more biti nekdo, ki bi lahko škodoval žrtvi ali je stranka oziroma udeleženec postopka.
  • Pravica do pooblaščenca v postopku, ki je lahko tudi odvetnik.
    V kazenskem postopku, ki teče zaradi kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, zakonsko zvezo, družino in otroke, spravljanja v suženjsko razmerje in trgovine z ljudmi, je treba žrtvi, če je mladoletna, ves čas od uvedbe kazenskega postopka omogočiti pooblaščenca, ki skrbi za njene pravice, zlasti za zaščito integritete med zaslišanjem in uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka žrtve. Če je oškodovanec določenih kaznivih dejanj mladoleten, mu je pooblaščenca dolžno dodeliti sodišče po uradni dolžnosti – če si ga pred tem ne izbere oškodovanec. Če je oškodovanec omenjenih kaznivih dejanj mladoleten, mora imeti pooblaščenca tudi, ko je zaslišan v predkazenskem postopku.
  • Pravica do brezplačne zdravstvene, psihološke in druge pomoči ter podpore, ki jo nudijo centri za socialno delo ter druge organizacije.
    Poleg zdravstvenih storitev, ki jih zagotavlja javni zdravstveni sistem, ima oškodovanec kaznivega dejanja pravico pridobiti strokovno podporo in strokovno svetovanje na pristojnem centru za socialno delo. V nekaterih primerih so lahko žrtvi v pomoč tudi nevladne organizacije. Ne glede na to, ali žrtev poda prijavo kaznivega dejanja, ji po zakonu, ki ureja socialno varstvo, kot žrtvi kaznivega dejanja, s katerim je bila neposredno povzročena kakršnakoli škoda, pripada pravica do podpore žrtvam kaznivih dejanj. Ta obsega strokovno podporo in strokovno svetovanje. To podporo izvajajo centri za socialno delo. S tem je žrtvi omogočeno ustrezno psihološko, socialno in finančno izboljšanje položaja, ki je posledica storjenega kaznivega dejanja.
  • Pravica do preprečitve neželenega stika žrtve s storilcem, razen če je stik nujno potreben zaradi uspešne izvedbe predkazenskega ali kazenskega postopka.
    V okviru kazenskega postopka so mogoči različni organizacijski ukrepi, med drugim vabilo žrtve na zaslišanje ob drugi uri, kot poteka zaslišanje drugih oseb v postopku in podobno. Če državni tožilec spozna, da ni podlage za pregon kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ali če spozna, da ni podlage za pregon katerega od ovadenih udeležencev, mora to v osmih dneh sporočiti oškodovancu in ga poučiti, da lahko sam začne pregon.