Zemlja je naš dom, ki nam s svojo bogato naravo in njenimi presenetljivimi procesi omogoča življenje. Človek je del Narave. Ta veličasten planet bi zato morali bolj spoštovati, saj »Kakor si boš postlal, tako boš ležal.« Človeštvo si je, v prizadevanjih za boljše življenje in v iluziji, da lahko postane gospodar narave, bolj slabo postlalo. Zdravje našega planeta je slabo (Planetary Health Check). Posledice dolgoročno nepremišljenih odločitev pogojujejo bodočim generacijam bistveno slabše stanje planeta, kot smo ga dobile sedanje generacije. Ampak v naši moči je, da začnemo sprejemati drugačne odločitve – take, ki bodo spet usmerjale naše kolektivno življenje znotraj planetarnih zmožnosti obnavljanja, potrebnega za nas in druga bitja (Planetary Boundaries). Postati moramo dobri skrbniki narave.

Narava je mnogo večja od nas in sama po sebi ne potrebuje skrbnika. Vendar človeštvo deluje po pravilih družbenih dogovorov, nekateri od teh so tako pomembni, da so pravno zavezujoči. Do sedanjega stanja so privedli pretekli družbeni dogovori, zato moramo za v bodoče sprejemati drugačne in boljše družbene dogovore, ki jih moramo tudi uresničevati. Družbeni dogovor je namreč celovit ne samo, če je dogovorjen in zapisan, ampak tudi če se uresniči. V mednarodnem pravu in posledično EU in nacionalnem pravu imamo normirane številne dogovore, pravila, obveznosti in prepovedi, ki bi že lahko vodili k boljšemu stanju planeta, vendar se ne uresničujejo s potrebno resnostjo.

Poleg teh pa so možni tudi drugačni družbeni sporazumi in norme – dogovori o pravicah narave. Pravice kot take so družbeni dogovor, ki se jih entiteta, kot je narava, ne zaveda. Ampak do konca 19. stoletja tudi podjetja niso bila nosilci pravic in obveznosti, pa je danes samoumevno, da je pravna oseba samostojni nosilec pravic in obveznosti v pravnem prometu, ločen od njegovih ustanoviteljev. Te pravice in obveznosti uveljavlja zakoniti zastopnik, ki podjetje kot pravno osebo zastopa, kar je praviloma direktor. Tako lahko postane normalno, da tudi narava postane nosilec pravic in obveznosti.

Avtohtona ljudstva po svetu so v preteklosti že dosegla, da se je določenim delom narave že priznala pravica biti in izpolnjevati vse svoje funkcije. Bolivija je celo sprejela Zakon o pravicah matere Zemlje (Ley de Derechos de la Madre Tierra – ang), ki določa sedem pravic, do katerih so upravičeni Zemlja in njeni življenjski sistemi, vključno s človeškimi skupnostmi: do življenja, do raznovrstnosti življenja, do vode, do čistega zraka, do ravnovesja, do obnove in do življenja brez onesnaževanja. Nova Zelandija je sprejela zakon, v katerem je podelila pravice reki Whanganui (Te Awa Tupua Act). V preteklih letih pa so predvsem avtohtona ljudstva na sodiščih dosegla, da so bile določene pravice priznane nekaterim delom narave, npr. rekam (npr. Atrato , Magpie , Ganga & Yumanu, več na Eco jurisprudence monitor; Global Alliance fort he Rights of Nature).

Obenem ne gre več samo za nam oddaljene reke in sodne primere, ki sprva ne zgledajo zelo uporabni v prostoru Evropske unije, četudi ta zaradi visokih standardov varstva okolja na papirju šteje za naprednega. Tudi v evropskem prostoru se je namreč zgodil prelomni pravni mejnik, saj je špansko Ustavno sodišče 2022 priznalo status pravne osebe laguni Mar Menor (odločitev v zvezi z zakonom 19/2022). Zaradi obsežnega propada ekosistemov, kot posledica kmetijskega onesnaževanja, ta zakon državljanom omogoča, da branijo pravice lagune do varstva in obnove.

Globalni trendi nasploh kažejo na globalni napredek na področju predpisov za varstvo Zemlje in narave ter življenje v skladu z naravo, ki daje prednost trajnostnemu regenerativnemu svetu, v katerem gredo človekove pravice z roko v roki s pravicami Narave, trajnostni razvoj pa je oblikovan tako, da zagotovi zdravje planeta in dobrobit prihodnjih generacij. Na podlagi naraščajočih sodnih odločitev, ki priznavajo pravice delom narave, se v pravu razvija koncept skrbništva. Ta temelji na tem, da imajo lokalne skupnosti pravico, da govorijo v imenu delov narave – voda, gora, gozdov –  ki nimajo svojega glasu (več Earth law center). Pri nas pravice do določene mere izvajajo nevladne organizacije, ki imajo priznan status ohranjanja narave v skladu z Zakonom o ohranjanju narave. Lastniški sistem upravljanja pa se lahko v veliko večji meri prevesi v skrbniški koncept lastnine na podlagi uresničevanja ekološke funkcije lastnine po 67. členu Ustave RS.

Spoštovanje Zemlje in Narave je naša moralna dolžnost, ki mora izhajati iz prepoznavanja vrednosti vsega življenja, ker narava je življenje. Dana nam je v uživanje, kar nam nalaga odgovornost skrbnega ravnanja z njo v dobro vseh in bodočih generacij. – Senka Šifkovič, PIC

 

Avtor grafike: Nejc Trampuž