Kakšne so pravne obveznosti države in lokalnih skupnosti napram prihodnjim generacijam? Kako se povezuje področja varstva otrokovih pravic in varstva okolja? Kakšne so dobre prakse, ki bi jih lahko uporabili? S kakšnimi izzivi se soočajo odločevalci v Sloveniji na področju sodelovanja otrok in mladih v okoljskih in podnebnih zadevah ter kako bi jih lahko naslovili?
To so bila osrednja vprašanja, na katere smo iskali odgovore na izobraževanju 22. oktobra 2025 v Narodnem muzeju Slovenije – Metelkova v Ljubljani. Usposabljanje, ki je bilo prvenstveno namenjeno predstavnikom državnih in lokalnih organov, ki delajo z otroki in mladimi, smo izvedli v sklopu projekta ENRICH.
V prvem delu izobraževanja so svoje znanje delili strokovnjaki in strokovnjakinje ter odločevalci:
- Doc. dr. Maša Kovič Dine, predstojnica Katedre za mednarodno pravo, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani;
- Martina Ivanović, Strokovna sodelavka v Oddelku za družbene dejavnosti, Občina Postojna;
- Tina Kobilšek, Glavna pogajalka za podnebne spremembe, Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo;
- Dr. Nataša Demšar Pečak, Vodja medresorske delovne skupine, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti;
- Luka Štrubelj, pravnik s PIC – Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja.
Uvodoma je doc. dr. Maša Kovič Dine predstavila pravni okvir za varstvo pravic otrok, mladih in prihodnjih generacij, ki izhaja iz mednarodnih in evropskih dokumentov (Pariški podnebni sporazum, Aarhuška konvencija, Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic, Listina EU o temeljnih pravicah, ipd.). Izpostavila je Splošni komentar št. 26, ki ga je izdal Odbor za otrokove pravice in obravnava presečišče pravic otrok ter podnebnih in okoljskih sprememb. Poudarila je pomen svetovalnega mnenja Meddržavnega sodišča o obveznosti držav glede podnebnih sprememb, ki je pojasnilo, da varstvo podnebja ni ločeno področje mednarodnega prava, ampak se povezuje z drugimi področji kot je varstvo človekovih in otrokovih pravic. Predstavila je temeljna okoljska načela, kot so prepoved povzročanja škode, previdnostno načelo in poudarila pomen načela medgeneracijske pravičnosti, da z viri ravnamo na način, da bodo tudi prihodnje generacije imele možnost njihovega koriščenja.Prav tako je spregovorila o prelomnih podnebnih tožbah, v katerih so kot tožniki nastopili otroci in mladi, ter poudarila, kako ključna je uporaba pristopa, pri katerem so pravice otrok in prihodnjih generacij postavljene v ospredje (npr. Neubauer proti Nemčiji).
Za izboljšanje varstva prihodnjih generacij je dr. Kovič Dine predlagala uvedbo pravnih mehanizmov, ki vključujejo dolgoročne vplive na prihodnje generacije v politike in ukrepe. Omenila je npr. vzpostavitev nacionalnih mehanizmov in institucij za varovanje njihovih pravic, kot je ombudsman za prihodnje generacije ter obveznost presoje vplivov na prihodnje generacije v oceni učinka predpisa, če kaže, da bo izvedba politike vplivala nanje.
Predstavitev PPT doc. dr. Maše Kovič Dine si oglejte TUKAJ.
Naslednja govorka, Martina Ivanović, je spregovorila o svojih izkušnjah z vključevanjem otrok v sprejemanje politik na lokalni ravni. Občina Postojna sistematično vključuje otroke in mladino v procese odločanja, saj želi, da so mladi dejavno vključeni v spremembe, ki jih vidijo kot pomembne. Tudi sicer ima sprejet Odlok o mladini, pripravlja nov Lokalni program za mladino, ima vzpostavljeno Komisijo za mladinska vprašanja in Mladinski svet občine, mladim pa so na voljo različne subvencije, štipendije ter podpora pri zaposlovanju in podjetništvu. Postojna je tudi Unicefovo otrokom prijazno mesto, posebno pozornost pa namenja zdravju in dobremu počutju mladih, med drugim s podporo delovanja Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov.
Eden najpomembnejših projektov v občini na tem področju je Otroški občinski svet, ki deluje od leta 2016 in v katerega so vključeni otroci iz treh lokalnih osnovnih šol. Otroci izvolijo svojega župana in podžupane, pridobivajo demokratične izkušnje ter dajejo zelo konkretne in zrele predloge – od varnih poti v šolo do infrastrukture za prosti čas ter vprašanja medvrstniškega nasilja. Na sejah so prisotni strokovni delavci, župan oziroma podžupan ter direktor občinske uprave, ki se neposredno pogovarjajo z otroki o njihovih idejah. Občina redno sodeluje z mladinskimi organizacijami, želi ukrepe nadaljevati tudi v prihodnje in graditi skupnost po meri mladih, pri čemer kot koristen nasvet za druge občine izpostavlja ustanovitev otroškega občinskega sveta in redne stike odločevalcev z mladimi vsaj enkrat ali dvakrat letno.
Predstavitev PPT Martine Ivanović si oglejte TUKAJ.
Naslednja predstavitev se je osredotočila na delovanje odločevalcev na nacionalni ravni, in sicer Ministrstva za okolje, podnebje in energije (MOPE) na področju vključevanja otrok in mladih v podnebne politike. Tina Kobilšek je izpostavila, da je za mlade pomembno, da imajo besedo pri soodločanju o podnebnih politikah, saj je podnebje visoko na njihovem seznamu prioritet. V skladu s tem MOPE organizira Program Mladinskega podnebnega delegata, pri katerem sodeluje z Mladinskim svetom Slovenije. Vsako leto izberejo delegata, starega med 18 in 29 let, ki se povezuje z mladimi in slovensko delegacijo, organizira posvete, zbira stališča mladih ter jih zagovarja na mednarodnih dogodkih, vključno s podnebnimi konferencami COP. Program poudarja opolnomočenje mladih, krepitev njihovih kompetenc, razvoj mrež in širjenje podnebnih vsebin.
Delegati doma organizirajo vsaj en posvet in simulacijo mednarodnih pogajanj, sodelujejo pri dogodkih in komunicirajo rezultate, medtem ko se v tujini udeležujejo dogodkov v okviru COP. Koristi so obojestranske: mladi vplivajo na oblikovanje politik, državni organi pa prejmejo zbrane ideje in konkretne predloge v obliki enega dokumenta, ki jim pomaga pri odločanju.
Skladno z zahtevami Podnebnega zakona morajo biti mladi in ranljive skupine vključeni v podnebni dialog. Ta je bil prvič izveden oktobra 2025, kjer je sodeloval tudi mladinski podnebni delegat. V okviru fokusnih skupin so razpravljali o trajnostni pridelavi hrane, mobilnosti in pravičnem prehodu. MOPE si bo v prihodnje prizadeval bolje povezati s šolami in lokalnimi skupnostmi.
Predstavitev PPT Tine Kobilšek si oglejte TUKAJ.
Dr. Nataša Demšar Pečak je predstavila razvoj Nacionalnega programa za otroke v Republiki Sloveniji in napredek pri programu za obdobje 2026–2031. Prednostna področja v trenutnem programu vključujejo enake možnosti, sodelovanje vseh otrok, življenje brez nasilja ter varnost v digitalnem okolju. Pri pripravi novega programa deluje Medresorska delovna skupina, ki povezuje predstavnike različnih ministrstev, nevladnih organizacij in izobraževalnih institucij, ki se redno sestajajo. V proces so vključili tudi otroke in mlade, med drugim prek dogodka »Povej, kaj ti je pomembno«, kjer so izpostavili željo po več praktičnih znanjih, kot sta finančna pismenost in ravnanje v kriznih situacijah.
Novi program bo imel sedem prednostnih področij in bo usmerjen v dvig otroške blaginje, vključno s cilji na okoljskem področju. Poseben poudarek bo na uresničevanju pravice otrok do izražanja v okoljskih zadevah in na ustvarjanju podpornega okolja. Specifični ukrepi bodo vsebovani v kasnejših akcijskih načrtih– določeni bodo nosilci, pristojnosti in kazalniki spremljanja. Izpostavljeno je bilo tudi vprašanje prenosa teh ugotovitev v prakso, pri čemer bi se potrebe otrok morale odražati zlasti v šolskem sistemu.
Predstavitev PPT dr. Nataše Demšar Pečak si oglejte TUKAJ.
Po kratkem odmoru je Luka Štrubelj predstavil režim varstva prihodnjih generacij preko sodelovanja otrok in mladih v okoljskih in podnebnih zadevah. Izpostavil je tri glavne sistemske izzive, s katerimi se soočajo vsi, ki želijo v postopke varstva okolja in podnebja vključiti otroke, in sicer:
- Pojavljajo se izzivi z učinkovito razporeditvijo virov, kapacitet in znanja za vključevanje otrok v okoljske zadeve;
- Čeprav imajo otroci in mladi formalno možnost sodelovati v javnih razpravah glede predpisov in politik na področju varstva okolja, možnosti za takšno sodelovanje niso učinkovite zaradi načina predstavitve informacij;
- Izziv ostaja tudi na področju možnosti sodelovanja nepolnoletnih oseb v civilnih iniciativah, saj Zakon o varstvu okolja onemogoča njihovo sodelovanje.
Pravnik s PIC je izpostavil naslednje možne rešitve:
- Sistemski izziv na področju razporeditve virov se lahko naslovi z izobraževanji, boljšo komunikacijo med pristojnimi organi in bolje poudarjeno vlogo civilne družbe, ki ima izkušnje neposrednega dela z otroki;
- Učinkovitost sodelovanja otrok in mladih se lahko poveča z jasnejšo predstavitvijo sprememb okoljskih politik in ločenimi posvetovanji za otroke in mladino ter razjasnitvijo pravnih možnosti za njihovo sodelovanje;
- Za sodelovanje otrok v civilnih iniciativah so potrebne zakonske spremembe, medtem ko se njihova neposredna vključenost lahko zagotovi tudi preko širšega razumevanja njihovega pravnega interesa.
Predstavitev PPT Luke Štrublja si oglejte TUKAJ.
V drugem delu smo se na okrogli mizi pogovarjali z odločevalci o možnostih za vključevanje otrok in mladih v okoljske in podnebne zadeve. Na okrogli mizi z odločevalci so sodelovali:
- Anita Bregar, generalna direktorica Direktorata za družino, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti;
- mag. Mateja Pitako, vodja Sektorja za podnebne politike, Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo;
- Barbara Radovan, specialistka za področje urejanja prostora na Direktoratu za sistem prostora in graditve, Ministrstvo za naravne vire in prostor;
- Robert Bolješić, Direktorat za naravo, Ministrstvo za naravne vire in prostor.
Okroglo mizo je moderiral Luka Štrubelj.
Sogovorniki so na okrogli mizi poudarili pomen ozaveščanja odločevalcev o potrebah ranljivih skupin, zlasti otrok, ter pomena njihovega vključevanja v oblikovanje ukrepov. Pri tem je ključno, da se otroke opolnomoči, jim omogoči razumevanje procesov in preveri, ali dejansko razumejo vsebino, o kateri odločajo. Izpostavljeno je bilo, da se za politike in predpise izvajajo javne obravnave, kjer lahko sodelujejo tudi otroci in mladi. V kontekstu sprejemanja prostorskih aktov pa je pomembno graditi znanje o prostoru in posledicah posegov, mlade pa pritegniti na razumljiv in dostopen način. V okoljskih in naravovarstvenih postopkih si ministrstva prizadevajo vključiti mladinske organizacije, a se pojavljajo izzivi pri iskanju učinkovitih kanalov in formalnem zastopstvu mladih.
Opozorjeno je bilo tudi na sistemske vrzeli – pogosto se pričakuje, da področje otrok pokriva le Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, kar otežuje ciljno usmerjene politike, kjer bi bil otrok prepoznan kot pomemben nosilec pravic. Zato potekajo prizadevanja za tesnejše povezovanje med resorji, pripravo smernic za odločevalce in vključevanje otrok prek Nacionalnega programa za otroke ter Sveta za otroke. Velik poudarek je bil dan na angažma posameznikov – odločevalcev. Sogovorniki so izrazili, da otroci in mladi lahko pomembno vplivajo na odrasle, a da je za dejansko participacijo nujno zagotoviti povratne informacije, spoštovanje njihovih predlogov ter priložnosti za pridobivanje znanja. V zaključku so izpostavili pomen boljšega komuniciranja, institucionalizacije mehanizmov za prihodnje generacije, generacijskih analiz predpisov ter stalnega iskanja novih poti za soustvarjanje politik z mladimi.
PIC navedene aktivnosti izvaja v okviru projekta Environment, Rights, Children (ENRICH), na katerem sodeluje z mrežo Justice & Environment.
Financirano s strani Evropske unije. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.
***
English version: CLICK HERE.
Full report: CLICK HERE.
PIC implements these activities within the project Environment, Rights, Children (ENRICH), in which it cooperates with a Justice & Environment network.
Funded by the European Union. Views and opinions expressed are however those of the author(s) only and do not necessarily reflect those of the European Union or the European Education and Culture Executive Agency (EACEA). Neither the European Union nor EACEA can be held responsible for them.
