Različni pravni okviri, a pod črto vsaj en skupni imenovalec: države članice Evropske unije na področju sankcij diskriminatornih ravnanj več pozornosti namenjajo kaznovanju in kompenzacijam, manj pa so usmerjene v preprečevanje diskriminacije v prihodnosti, ugotavlja študija Evropske komisije o sankcijah diskriminacije na podlagi rase, etnije ali veroizpovedi.
Študija obravnava nacionalne pravne ureditve na področju direktive o rasni enakosti in direktive o enakosti pri zaposlovanju in delu, PIC – Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja pa je prispeval informacije in podatke za Slovenijo.
Študijo, ki vključuje polje civilnega, kazenskega, upravnega in delovnega prava, si preberite TUKAJ.
“Diskriminacija pomeni vsako neupravičeno dejansko ali pravno neenako obravnavanje, razlikovanje, izključevanje ali omejevanje ali opustitev ravnanja zaradi osebnih okoliščin, ki ima za cilj ali posledico oviranje, zmanjšanje ali izničevanje enakopravnega priznavanja, uživanja ali uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, drugih pravic, pravnih interesov in ugodnosti.
Diskriminacija zaradi katere koli osebne okoliščine je prepovedana.”
(4. člen Zakona o varstvu pred diskriminacijo)
Sankcije kot brezzobi tiger?
Študija Evropske komisije med drugim ugotavlja, da so izrečene sankcije pogosto simbolične, blizu minimalno določenim standardom, zaradi česar storilcev zares ne odvračajo od kršitve prepovedi diskriminacije. Povedano drugače: ker so izrečene sankcije pogosto blage in simbolične, ne delujejo dovolj odvračalno. Poleg tega sodišča in druga državna telesa, ki delujejo na področju diskriminacije, diskriminacijo redko obravnavajo na sistemski ravni oz. redko obravnavajo diskriminacijo, ki jo povzročajo sistemi, kot je umetna inteligenca. Ta se namreč uči od ljudi, kar lahko pomeni, da ponotranji določene diskriminatorne prakse.
Poleg študije o sankcijah pa je Evropska komisija izdala tudi nabor praks, ki predstavljajo dobro orodje za preprečevanje in boj proti diskriminaciji. Iz nacionalnih primerov dobrih praks izhaja, kako pomembno je, da je zakonodaja prožna in omogoča prilagajanje sankcij posebnostim primerov, kar pa ne pomeni, da ne veljajo jasna in redno posodobljena pravila. Prav tako je med drugim zelo pomembno, da oblasti odpravljajo prepreke, kot so visoki stroški sodnega postopka in kompleksnost postopkov, ki žrtve odvračajo od prijave diskriminatornega ravnanja oz. postopka nasploh.
Več o dobrih praksah za učinkovito preprečevanje in boj zoper diskriminacijo si preberite TUKAJ.
