Zagotavljanje biotsko raznovrstnih ekosistemov in boj proti podnebnim spremembam sta neločljivo povezana, narava in na naravi temelječe rešitve, vključno z naravnimi zalogami in ponori ogljika, pa so bistvene za boj proti podnebni krizi. Obnova ekosistemov bo tako ključna za blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje ter zmanjšanje tveganj za prehransko varnost. Narava je namreč naš največji zaveznik pri reševanju kriz, s katerimi se spopadamo. 18. avgusta 2024 je začela veljati Uredba (EU) 2024/1991 o obnovi narave, ki je prvi predpis, namenjen obnovi ekosistemov, in predstavlja uresničitev ene od ključnih zavez Strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030, Vračanje narave v naša življenja, ki je bila sprejeta v okviru Evropskega zelenega dogovora.
Zakaj je tak predpis potreben?
Priprava uredbe je sovpadala s 15. srečanjem pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti, ki je sprejela svetovni okvir za biotsko raznovrstnost do 2030 (Kunminško-Montrealski sporazum), čigar cilj je med drugim učinkovita obnova vsaj 30 % območij z degradiranimi kopenskimi in celinskimi vodnimi ter morskimi in obalnimi ekosistemi do 2030. Sporazum je bil sprejet glede na globalno stanje narave (IPBS, Global report on biodiversiti and ecosystem services, 2019), zaradi katerega so Združeni narodi desetletje 2021–2030 razglasili za desetletje za obnovo ekosistemov. Sprejem uredbe predstavlja tudi uresničevanje nekaterih ciljev Agende za trajnostni razvoj 2030 (predvsem 14. in 15.) in je odziv na stanje narave v EU (Poročilo o stanju narave, 2020). To kaže, da EU še ni uspelo zaustaviti upadanja zavarovanih habitatnih tipov in vrst, ki jih je Unija želela ohraniti, razlog za to pa so predvsem opuščanje ekstenzivnega kmetijstva, urbanizacija, onesnaževaje in podnebne spremembe. Stanje 81 % habitatov na ravni EU je ocenjeno kot slabo, le pri 9 % teh je zaznati trende izboljševanja, stanje 36 % pa se stalno slabša. Namen strategije za biotsko raznovrstnost je tako zaustavitev tega trenda in obnova že degradiranih sistemov, s čimer pa se bo povečala tudi odpornost na podnebne spremembe.
Cilji uredbe
Cilji uredbe so dolgoročna in trajna obnova degradiranih kopenskih in morskih ekosistemov, doseganje ciljev blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje ter izboljšanje prehranske varnosti in kakovosti tal. Države članice bodo morale sprejeti učinkovite ukrepe, ki bodo na ravni EU do leta 2030 zajeli obnovo najmanj 20 % kopenskih in 20 % morskih območij, do leta 2050 pa vse ekosisteme, ki jih je treba obnoviti. Obnova po uredbi pomeni proces aktivne ali pasivne pomoči obnovi ekosistema z izboljšanjem njegove strukture in funkcij z namenom ohranitve ali povečanja biotske raznovrstnosti in njegove odpornosti.
Obnova kopenskih, obalnih in sladkovodnih ekosistemov
Države članice bodo morale po uredbi vzpostaviti ukrepe za obnovo območij habitatnih tipov iz Priloge I uredbe, ki niso v dobrem stanju, in sicer do leta 2030 vsaj 30 %, do leta 2040 vsaj 60 % in do leta 2050 vsaj 90 % celotnega območja teh habitatnih tipov. Do leta 2030 bodo morale zagotoviti tudi, da bo znano stanje vsaj 90 % območja, do 2040 pa stanje celotnega območja. Poskrbeti bodo morale, da se z ukrepi stanje nenehno izboljšuje, dokler to ne bo dobro. Do leta 2030 bodo države članice lahko dale prednost ukrepom za obnovo območij Natura 2000.
Foto: Aljoša Petek
Obnova morskih ekosistemov
Države članice bodo morale vzpostaviti ukrepe za obnovo območij habitatnih tipov iz Priloge II uredbe, ki niso v dobrem stanju, in sicer do leta 2030 vsaj 30 %, do leta 2040 vsaj 60 % in do leta 2050 vsaj 90 % celotnega območja, razen skupine 7, tj. mehki sedimenti. Za skupino mehki sedimenti pa bo treba do leta 2040 doseči vsaj dve tretjini deleža območja, določenega v nacionalnem načrtu obnove. Države bodo morale poskrbeti tudi, da bo do leta 2030 znano stanje za vsaj 50 % območja, do leta 2040 pa za vsa območja, razen za skupino 7 – mehki sedimenti, do leta 2050 pa bo moralo biti znano stanje za vsa območja.
Izjeme, prevladujoč javni interes in obnovljivi viri energije
Tako za kopenske kot morske sisteme velja, da morajo države članice do sprejema nacionalnega programa obnove sprejeti ukrepe, da se stanje na območjih Priloge I in II znatno ne poslabša. Onkraj območij Natura 2000 pa bo to vseeno dopustno, če gre za višjo silo, spremembe habitatov, ki so neposredna posledica podnebnih sprememb, za projekt prevladujočega javnega interesa, za katerega ni manj škodljivih alternativ, ali dejanja drugih držav, za katera država članica ni odgovorna. Iz ukrepov za obnovo države članice se lahko izvzamejo tudi območja dejavnosti za namen obrambe.
Za namene odstopanj od obveznosti nenehnega izboljševanja in neposlabševanja zunaj območij Natura 2000 na podlagi te uredbe bi morale države članice domnevati, da so obrati za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, njihova priključitev na omrežje, povezano omrežje in sredstva za skladiščenje v prevladujočem javnem interesu. Države jih lahko izvzamejo iz obveznosti dokazovanja, da ni na voljo drugih manj škodljivih različic, če je bila za projekt izvedena celovita presoja vplivov na okolje ali presoja vplivov na okolje. Uredba v preambuli navaja, da je poseben poudarek na teh napravah zaradi doslednega obravnavanja dvojnega izziva biotske raznovrstnosti in podnebnih sprememb in bi se morala pri obnovi biotske raznovrstnosti upoštevati uporaba energije iz obnovljivih virov energije, kadar je to le mogoče. Države morajo že po drugih predpisih EU določiti območja, kjer bodo take naprave za pridobivanje elektrike iz obnovljivih virov energije najmanj vplivale na okolje. Pri tem se morajo izogibati zavarovanim območjem. Glede na navedeno bi morale države razvoj nacionalnih načrtov za obnovo uskladiti s kartiranjem območij, ki so potrebna vsaj za izpolnitev nacionalnega prispevka k cilju glede energije iz obnovljivih virov do leta 2030.
Foto: Aljoša Petek
Obnova urbanih ekosistemov
Urbani ekosistemi predstavljajo približno 22 % kopenske površine EU in območje, na katerem živi večina državljanov Unije. So pomembni habitati za biotsko raznovrstnost, zlasti za rastline, ptice in žuželke, vključno z opraševalci. Zagotavljajo tudi mnoge bistvene ekosistemske storitve, pomembne za ljudi, vključno z zmanjševanjem in obvladovanjem tveganja naravnih nesreč, kot so poplave in učinki toplotnih otokov, hlajenje, rekreacija, filtriranje vode in zraka ter blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje. Povečanje urbanih zelenih površin in njihove zastrtosti, predvsem z drevesi, je pomemben parameter za merjenje povečanja zmožnosti mestnih ekosistemov za zagotavljanje teh ključnih storitev.
Uredba tako določa, da morajo države članice poskrbeti, da do leta 2030 na celotnem nacionalnem območju ne pride do neto izgub urbanih zelenih površin in urbanega pokrova drevesnih krošenj. Iz te obveznosti lahko države izločijo urbana območja, v katerih delež zelenih površin presega 45 %, delež urbanega pokrova pa 10 %. V istem obdobju morajo na celotnem nacionalnem območju zagotoviti tudi, da se doseže trend povečanja urbanih zelenih površin in urbanega pokrova drevesnih krošenj.
Povezljivost rek in odprava ovir
Za okrepitev naravnih funkcij rek in sladkovodnih ekosistemov ter njihovo obnovo je pomembna ponovna vzpostavitev naravne rečne povezljivosti ter obrežnih in poplavnih območij, vključno z odstranitvijo umetnih ovir. Pričakovanja Strategije za biotsko raznovrstnost, da se ponovno vzpostavi najmanj 25.000 kilometrov prosto tekočih rek glede na stanje 2020. Zato bodo morale države članice popisati umetne ovire ter opredeliti tiste, ki jih je treba odstraniti za doseganje navedenega skupnega cilja.
Države članice bi morale pri odpravljanju ovir obravnavati predvsem zastarele ovire, ki niso več potrebne za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, plovbo po celinskih plovnih poteh, oskrbo z vodo ali druge namene.
Obnova populacij opraševalcev
V EU se je število opraševalcev v zadnjih desetletjih drastično zmanjšalo, pri čemer se populacija približno tretjine vrst čebel in metuljev zmanjšuje, vsaka deseta od navedenih vrst pa je na robu izumrtja. Opraševalci so bistveni za delovanje kopenskih ekosistemov, dobrobit ljudi in prehransko varnost, saj oprašujejo samonikle in gojene rastline. Za skoraj pet milijard evrov letne kmetijske proizvodnje v EU se pripisuje žuželkam opraševalkam. Po uredbi bodo morale države članice do 2030 s sprejemom pravočasnih in učinkovitih ukrepov izboljšati raznovrstnost opraševalcev in obrniti trend njihovega upadanja. Od 2030 dalje pa naj bi se vzpostavil trend povečanja populacij opraševalcev, ki se bo meril šest let.
Foto: Leon Škrilec/Unsplash
Obnova kmetijskih ekosistemov
Za zagotavljanje varne, trajnostne, hranljive in cenovno dostopne hrane so potrebni trajnostni, odporni in biotsko raznovrstni kmetijski ekosistemi. Biotsko zelo raznovrstni kmetijski ekosistemi povečujejo tudi odpornost kmetijstva na podnebne spremembe in okoljska tveganja, hkrati pa zagotavljajo prehransko varnost ter ustvarjajo nova delovna mesta na podeželju, zlasti delovna mesta, povezana z ekološkim kmetovanjem ter podeželskim turizmom in rekreacijo. Zato je treba izboljšati biotsko raznovrstnost kmetijskih zemljišč z različnimi obstoječimi praksami, ki koristijo povečanju biotske raznovrstnosti ali so z njim združljive, tudi z uporabo ekstenzivnega kmetijstva. Obstaja veliko kmetijskih praks, ki imajo številne in pomembne koristi za varstvo biotske raznovrstnosti, ekosistemskih storitev in krajinskih značilnosti, kot so precizno kmetovanje, ekološko kmetovanje, agroekologija, agrogozdarstvo in nizkointenzivno trajno travišče. Namen takih praks ni zaustavitev rabe kmetijskih zemljišč, temveč prilagoditev tovrstne rabe v korist dolgoročnega delovanja in produktivnosti kmetijskih ekosistemov.
Raznovrstne krajinske značilnosti na kmetijskih zemljiščih, vključno z varovalnimi pasovi, neobdelano zemljo s kolobarjenjem ali brez njega, mejicami, posameznimi drevesi ali skupinami dreves, drevoredi, robovi polja, zaplatami, jarki, potoki, majhnimi mokrišči, terasami, kamnitimi znamenji, kamnitimi zidovi, majhnimi ribniki in kulturnimi značilnostmi, zagotavljajo prostor za prostoživeče rastline in živali, vključno z opraševalci, preprečujejo erozijo in izčrpanost tal, prečiščujejo zrak in vodo ter prispevajo k blažitvi podnebnih sprememb in prilagajanju nanje ter h kmetijski produktivnosti od opraševanja odvisnih kmetijskih rastlin. Cilj skupne kmetijske politike je podpirati in krepiti varstvo okolja, vključno z biotsko raznovrstnostjo, specifično tudi prispevati k zaustavitvi in obratu trenda izgube biotske raznovrstnosti, krepiti ekosistemske storitve ter ohranjati habitate in krajine. Za zagotavljanje dolgoročnih koristi obnove so pomembne finančno privlačne sheme financiranja za lastnike, kmete in druge upravljavce zemljišč. Na podlagi uredbe morajo tako članice uvesti ukrepe, da bodo dosegale naslednje cilje:
- povečanje trenda najmanj dveh od naslednjih treh kazalnikov do leta 2030: indeks travniških metuljev, zaloge organskega ogljika v obdelovalnih mineralnih tleh in delež kmetijskih zemljišč z visokoraznovrstnimi krajinskimi značilnostmi;
- povečanje indeksa splošno razširjenih ptic kmetijske krajine iz Priloge V uredbe na nacionalni ravni, indeksiran na 1. 9. 2025 = 100, na 110 do 2030, do 2040 na 120 in do 2050 na 130 (za države članice, katerih populacije teh ptic so bile bolj izčrpane) oziroma do 2030 na 105, do 2040 na 110 in do 2050 na 115 (za države, katerih populacije teh ptic so bile manj izčrpane, kamor je uvrščena tudi Slovenija);
- obnovo organskih tal v kmetijski rabi, ki predstavljajo šotišča, ukrepi pa se uvedejo na 30 % teh območij do 2030, 40 % območij do 2040 in 50 % do 2050. Pri tem države lahko izbirajo med široko paleto ukrepov za obnovo izsušenih šotišč v kmetijski rabi, od preoblikovanja njivskih površin v trajno travišče in ekstenzivnih ukrepov, ki jih spremlja zmanjšanje izsuševanja, do ponovnega močenja z možnostjo vzpostavitve vegetacije, ki tvori šoto.
Vendar pa uredba določa tudi možnost začasne opustitve ukrepov obnove kmetijskih ekosistemov za obdobje največ 12 mesecev, če bi zaradi nepredvidljivih, izjemnih in neizzvanih dogodkov, na katere EU ne more vplivati in ki imajo na ravni EU hude posledice za razpoložljivost zemljišč, potrebnih za zagotovitev zadostne kmetijske proizvodnje hrane. Evropska komisija lahko tedaj s posebnim aktom sprejme izvedbene ukrepe, ki so potrebni in upravičeni v izrednih razmerah, s katerimi se začasno opusti izvajanje katerih od navedenih ukrepov.
Foto: Aljoša Petek
Obnova gozdnih ekosistemov
Po uredbi bodo morale članice vzpostaviti ukrepe za obnovo gozdnih ekosistemov, s katerimi bodo povečale njihovo biotsko raznovrstnost. Do 2030 bodo morale doseči trend povečanja indeksa splošno razširjenih gozdnih ptic iz Priloge VI ter trend povečanja najmanj šestih od naslednjih sedmih kazalnikov za gozdne ekosisteme: stoječi odmrli les, ležeči odmrli les, delež gozdov z neenakomerno starostno strukturo, gozdna povezljivost, zaloge organskega ogljika, delež gozdov, v katerih prevladujejo domorodne drevesne vrste, in raznovrstnost drevesnih vrst.
Zasaditev treh milijard dodatnih dreves
Načrt Strategije za biotsko raznovrstnost, da se do leta 2030 posadi tri milijarde novih dreves, se je prelil tudi v obveznost, ki jo določa uredba. Gre za cilj na ravni EU, za dosego katerega pa si morajo prizadevati vse članice. Sajenje dreves temelji na splošnem načelu posaditve in gojenja pravega drevesa na pravem mestu in za pravi namen, pri čemer se zagotavlja raznovrstnost vrst in starostne strukture ob tem, da se daje prednost domorodnim drevesnim vrstam. V zelo posebnih primerih in okoliščinah se lahko da prednost tudi tujerodnim vrstam, prilagojenim lokalnim talnim, podnebnim in ekološkim pogojem ter pogojem habitatov, ki imajo pomembno vlogo pri spodbujanju večje odpornosti na podnebne spremembe. V podporo tej vseevropski akciji sta vzpostavljena posebna spletna stran (3 Billion Trees) in števec napredka.
Nacionalni načrt obnove
Po uredbi bo morala Slovenija, kot vse druge države članice, pripraviti nacionalni načrt obnove z vsebinami, ki jih določa uredba, zajemati pa mora obdobje do 2050 z vmesnimi roki, ki ustrezajo ciljem iz uredbe. Države morajo načrte predložiti Evropski komisiji do 1. septembra 2026, ki jih bo pregledala in komentirala v šestih mesecih. Države bodo morale načrte v skladu s pripombami dokončati in objaviti v naslednjih šestih mesecih. Pri pripravi načrtov bodo morale zagotoviti, da bo ta odprta, pregledna, vključujoča in učinkovita ter da bo lahko javnost, vključno z vsemi ustreznimi deležniki, čim prej in učinkovito sodelovala pri njegovi pripravi.
Države članice bodo morale izvajanje načrta spremljati in poročati Evropski komisiji, prvič do 30. junija 2028, nato pa najmanj vsaka tri leta. Do 30. junija 2032, nato pa do 30. junija 2042 pa bodo svoje načrte tudi revidirale in vključile dodatne ukrepe.
Končno sprejeta uredba žal ne vsebuje več člena o dostopu do pravnega varstva, kot ga je določal predlog uredbe, ki jo je v postopek sprejemanja predložila Evropska komisija sredi leta 2022. Ta je tedaj določal možnost izpodbijanja materialne ali postopkovne zakonitosti nacionalnih načrtov za obnovo in vseh opustitev ukrepanja pristojnih organov v skladu z določili Aarhuške konvencije. Kljub temu pa se v sprejeti uredbi ena točka preambule vseeno nanaša na pravno varstvo, pri čemer se sklicuje na dolžnost držav po Aarhuški konvencij in 19(1) členu Pogodbe o Evropski uniji (PEU), da v skladu s svojim nacionalnim pravnim sistemom zagotovijo dostop do učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo EU.
***
Avtorica naslovne fotografije: Senka Šifkovič
