Prispevek je bil prvotno objavljen v glasilu Ljubljana, marec 2026

V pisarno našega centra prihajajo ljudje, obupani, ker nimajo službe, doma, ker jim je bilo odvzeto dostojanstvo in so brez moči, da bi se proti temu borili sami. Pridejo priseljenci, osebe z oviranostmi, istospolno usmerjene osebe, žrtve različnih oblik nasilja, revni in izbrisani na takšen ali drugačen način. Pogosto so žrtve diskriminacije. Včasih tega sami ne prepoznajo – ne diskriminirajo namreč le ljudje, pogosto to počne kar sistem oziroma družba, ki to dopušča ali celo soustvarja.

Diskriminacijo razumemo kot krivico, ki jo utrpijo izključeni, prezrti, ponižani ali odrinjeni na rob. Resnica pa je širša: diskriminacija ni le moralni madež družbe, temveč tudi njen strošek. Račun prej ali slej poravnamo vsi.

Družba, ki vztrajno ponižuje del svojih ljudi, je podobna gospodarju, ki iz hiše izruva polovico tramov, nato pa osuplo ugotavlja, da se mu strop nevarno maje nad glavo. Kadar ljudi omejujemo zaradi njihovega spola, narodnosti, barve kože, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti, ne delamo reda, temveč škodo. Zapravljamo znanje, dušimo ustvarjalnost, krnimo zaupanje. Nato se čudimo, zakaj so skupnosti napete, institucije votle, javni prostor pa zastrupljen. Poglejmo izjave v medijih in na družbenih omrežjih v času pred volitvami – kako strupene so izjave tistih, ki bi radi oblast, o priseljencih, istospolno usmerjenih in vseh, ki si želijo proste odločitve o splavu in lastnem življenju.

Diskriminacija je kolektivna potrata človeškega potenciala, preoblečena v red, tradicijo ali celo »zdravo pamet«. Njena cena je vidna povsod. V šolah, kjer otroci prezgodaj dojamejo, da zanje morda ni enako širokega prostora pod soncem. Na delovnih mestih, kjer se sposobnost umika predsodku, odličnost pa reproduciranju privilegijev. V javnih ustanovah, kjer besede o enakosti zvenijo slavnostno, praksa pa ostaja selektivna. In v gospodarstvu, ki diskriminacijo pogosto obravnava kot moralno zadrego, čeprav gre tudi za zelo konkretno ekonomsko neumnost: kadar zapiraš vrata delu ljudi, zapiraš vrata razvoju.

DISKRIMINACIJA RAZKRAJA SKUPNOST.

Obstaja pa še ena cena diskriminacije. Plačujejo jo tisti, ki diskriminirajo. To od človeka zahteva ignoriranje očitnih dejstev, zatajevanje empatije in nenehno varovanje pripovedi o lastni večvrednosti. Zahteva, da se ob raznolikosti zapre vase, da ga ne vodi radovednost, temveč sumničavost, da se ne uči, temveč sodi. Tak človek morda deluje samozavestno, v resnici pa panično straži svoj položaj pred namišljenimi grožnjami. To ni širina, to je ujetost. Tudi izgovor, da je bilo nekaj »samo za šalo«, je poveden. Diskriminacija se rada preobleče v humor, ker ve, da posmeh opravi tisto, česar grobost sama ne zmore: normalizira prezir. Neopazno nas uči, komu se je dovoljeno smejati in kdo mora to ponižno prenesti. Tak humor ne poniža le tarče, osiromaši tudi tistega, ki ga izreka. Naredi ga manj pronicljivega, manj velikodušnega in manj sposobnega za najosnovnejše civilizacijsko dejanje: v drugem človeku prepoznati človeka.

Diskriminacija ni le problem tistih, ki jo doživljajo. Je problem celotne družbe, saj spodjeda njene temelje, razjeda zaupanje, razkraja skupnost, javno življenje pa spreminja v prostor tihega sovraštva, nizkih pričakovanj in utrujajoče brutalnosti. Kvari tudi tiste, ki jo izvajajo: jemlje jim širino, krni njihovo moralno domišljijo in jih zapira v tesen, reven svet lastnih predsodkov. Ljudje, ki na družbenih omrežjih za lažnimi profili bruhajo sovražnost, gotovo niso srečni in zadovoljni v lastnem življenju.

Družba, ki tolerira diskriminacijo, ne plača enkrat, ampak dvakrat. Najprej v trpljenju tistih, ki jih potiska na rob, nato pa še v bedi družbe, ki jo s tem ustvarja. Diskriminacija ni le krivica, je tudi poraz razuma, ki je za vse nas zelo drag.

✍️ Katarina Bervar Sternad, direktorica PIC – Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja