Nacionalna konferenca: »Ali spreminjamo okolje na bolje?« povezala glasove javnosti na področju varstva okolja [GRADIVA]

(English version below)

Več kot 160 oseb se je udeležilo Nacionalne konference pravo za družbo in naravo »Ali spreminjamo okolje na bolje?«, ki smo jo izvedli 15. 1. in 16. 1. 2026 na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Konferenca je povezala glasove javnosti na področju varstva okolja in podnebja ter povečala zavedanje glede (ne)spoštovanja pravic v okoljskih zadevah. Na konferenci je svoje znanje in izkušnje delilo več kot 30 govorcev, ki se zavzemajo za varovanje okolja.  PIC – Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja je izvedel konferenco v sodelovanju s Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani in Varuhom človekovih pravic Republike Slovenije.

Konferenca je bila razdeljena v štiri dele in na dva dni zaradi obsežnosti programa. V prvem dnevu smo naslovili upoštevanje znanosti pri odločanju na področju varovanja podnebja in okolja ter učinkovitost mehanizmov zainteresirane javnosti za sodelovanje s poudarkom na energetskih zadevah. V drugem dnevu smo obravnavali zagotavljanje učinkovitega dostopa do sodišča v podnebnih in okoljskih zadevah ter skupaj z udeleženci konference soustvarjali rešitve za izboljšanje situacije na obravnavanem področju.

V nadaljevanju objavljamo vsebine s konference po vsebinskih delih in vrstnem redu programa konference, ki je dostopen tukaj.

Dogodek je fotografiral Nejc Trampuž.

PRVI DEL: (NE)UPOŠTEVANJE ZNANSTVENIH DEJSTEV PRI OKOLJSKEM ODLOČANJU

1. Dr. Lučka Kajfež Bogataj: Razkorak med znanostjo in politiko

V predstavitvi je predavateljica opozorila na razkorak med politiko in znanostjo, ki traja že desetletja (primeri: rentgensko sevanje, azbest, benzen, podnebne spremembe). Omenila je primer planetarnih meja , ki so znane že dolgo, vendar se politika nanje ne odziva, pri čemer Slovenija presega več trajnostnih meja. Izpostavila je, da izpusti toplogrednih plinov niso padali zaradi političnih dogovorov, temveč predvsem zaradi kriz (finančne krize, COVID). Jedro razkoraka je umestila v vprašanje meje rasti in zaključila, da je “zelena rast” vprašljiva, saj mora biti v ospredju stabilnost planeta. Kot ključne vzroke je navedla demokratični deficit, institucionalne silose, počasnost odločanja in neizvrševanje načela onesnaževalec plača. Predlagala je konkretne rešitve, kot je institucionalizacija znanstvenega svetovanja (neodvisni podnebni sveti), proračunsko skladnost z zelenimi cilji, mehanizme za prihodnje generacije, boljše podatke in digitalizacijo ter reformo izobraževanja. Zaključek je bil poziv k mostu med vednostjo in delovanjem.

Predstavitev dr. Lučke Kajfež Bogataj si lahko ogledate tukaj.

2. Mag. Mojca Dolinar: Stanje podnebnih sprememb v Sloveniji

Predavateljica je predstavila, da se je v Sloveniji v zadnjih 50 letih temperatura občutno zvišala s trendom 0,33°C na desetletje. Najizraziteje se to kaže v pogostejših vročinskih valovih, ki se bodo nadalje stopnjevali. Pojasnila je, da projekcije napovedujejo okrepitev zimskih padavin in pomembne spremembe vodnega cikla, tudi do 30–40 %. Povečalo se bo poplavno tveganje v vseh letnih časih: pozimi zaradi zmanjševanja snežne odeje, ki sicer zadrži del padavin, poleti pa zaradi intenzivnih nalivov po sušah. Izpostavila je, da v nižinah snežne odeje praktično ne bo več, ter opozorila tudi na dvig morske gladine kot dodatno tveganje za obalna območja. Izziv predstavljajo tudi povečanje pogostosti suš. Predstavitev je poudarila, da podnebne spremembe neposredno vplivajo na vodne vire, varnost ljudi ter načrtovanje ukrepov prilagajanja.

Predstavitev mag. Mojce Dolinar si lahko ogledate tukaj.

3. Prof. dr. Mihael Jožef Toman: Vloga in upoštevanje Sveta za vode pri upravljanju voda

Predavatelj je poudaril potrebo po interdisciplinarnem pristopu k upravljanju voda ter predstavil Svet za vode kot posvetovalno telo ministrstva. Predavatelj je problematiziral ne zavezujočnost njegovih odločitev. Kot primer dobre prakse je navedel države, kjer so univerzitetni strokovnjaki bolj neposredno vključeni v odločanje, ter izpostavil pomen civilnih iniciativ pri zbiranju terenskih podatkov. Ključna kritika je bila usmerjena v sistematično neupoštevanje mnenj Sveta za vode in širši manko upoštevanja stroke, tudi ob razpravah o institucionalnih spremembah in kadrovski podhranjenosti Direkcije za vode. Predavatelj je opozoril, da takšen pristop ne omogoča izboljšanja stanja, ter posebej izpostavil slab kemijski status voda in prisotnost mikro- ter makroplastičnih delcev. Zaključil je, da brez dejanskega vključevanja stroke in večje odgovornosti pri upravljanju voda napredka ni pričakovati.

4. Prof. dr. Gregor Torkar: Napredek in izzivi na področju vzgoje in izobraževanja otrok in mladostnikov za trajnostnost

Predavatelj je obravnaval stanje na področju vzgoje in izobraževanja za trajnostnost. Opozoril na otopelost glede šokantnih okoljskih informacij. Ozaveščenost mladih glede okolja je bila v raziskavah ugotovljena kot dobra, vendar pa je poudaril, da učenci pogosteje poročajo o individualnih okoljskih dejanjih, redkeje pa razumejo kolektivno delovanje in družbeno participacijo. Spregovoril je o stanju v Republiki Sloveniji na področju vzgoje in izobraževanja, Vsebine trajnostnega razvoja se vključujejo v učne načrte prek skupnih ciljev, vendar so analize pokazale največjo prisotnost v naravoslovju in geografiji, precej manj pa v družboslovju. Kot ključno odprto vprašanje je izpostavil, ali izobraževanje mlade dovolj pripravlja na vključevanje v družbene procese; pomanjkanje teh kompetenc lahko vodi v obup ali skrajnosti. Opozoril je, da trajnostna vzgoja pogosto ostaja v ozadju, ter predlagal okrepitev vseživljenjskega učenja, saj moramo v proces usposabljanja vključiti tudi odrasle.

Predstavitev prof. dr. Gregorja Torkarja si lahko ogledate tukaj.

5. Prof. dr. Metoda Dodič Fikfak: Zakaj se okoljski normativi zaostrujejo? Primer onesnaženja Ljubljane

Predavateljica je pojasnila, da se okoljski normativi zaostrujejo postopno: znanost najprej dokaže škodljivost, nato družbeni pritisk omogoči spremembo regulacije. Kot primer je navedla azbest, kjer je trajalo desetletja, da se je uveljavila ničelna toleranca, ki velja danes. Podobno je predstavila primer delcev PM_2,5, O₃ in NO₂, pri katerih se vse bolj potrjuje, da varne meje izpostavljenosti ni, standardi WHO pa so praviloma strožji od veljavnih. Opozorila je, da je onesnaženost zraka največje okoljsko tveganje za zdravje v EU ter navedla oceno, da bi se ob spoštovanju standardov WHO lahko izognili več kot 300.000 prezgodnjim smrtim v Evropi. Predstavila je tudi izračun za Ljubljano glede izgubljenih let prebivalcev zaradi onesnaženosti zraka, ki je izveden na podlagi podatkov ARSO o koncentracijah in epidemioloških študij za oceno bremena bolezni. Ocenjeno je bilo približno 238.000 izgubljenih zdravih let med prebivalci in okoli 570 izgubljenih življenj letno. Posebej je izpostavila nizko ozaveščenost javnosti glede teme.

Predstavitev prof. dr. Metode Dodič Fikfak si lahko ogledate tukaj.

6. Prof. dr. Miran Brvar: Zdravniki proti sežigalnici v Ljubljani

Predavatelj je predstavil ključne zdravstvene in postopkovne pomisleke glede načrtovane sežigalnice komunalnih odpadkov v Ljubljani. Opozoril je na problematično izbiro lokacije in podelitev koncesije za dolgo obdobje brez ustrezno opredeljenega monitoringa. Izpostavil je, da je kakovost zraka v Ljubljani že zdaj problematična, kar se povezuje s pogostejšo astmo ter povečano umrljivostjo zaradi pljučnih in srčno-žilnih bolezni. Poudaril je, da je Slovenija med najslabšimi pri relativnem izboljšanju kakovosti zraka v EU, sežigalnica pa bi obremenitve še povečala. Kritično je opozoril na pomanjkanje javno objavljenih podatkov o zmanjšanju izpustov zaradi zapiranja kurišč ter na omejitve razpršitvenih izračunov (npr. vpliv inverzij). Izrazil je nasprotovanje predstavnikov zdravniške stroke gradnji takšne sežigalnice v Ljubljani.

Predstavitev prof. dr. Mirana Brvarja si lahko ogledate tukaj.

7. Dr. Maja Simoneti: Strokovni prispevek in vloga Podnebnega sveta

Predavateljica je predstavila Podnebni svet kot strokovni organ v okviru MOPE, namenjen povezovanju sektorjev, hitremu ukrepanju, vključevanju znanstvenih dognanj in preseganju silosnega odločanja. Poudarila je, da svet deluje kot glas znanosti v odločevalskih procesih in odpira sistemska vprašanja. Predstavila je več primerov angažmaja s strani podnebnega sveta, med drugim tudi glede novega energetskega zakona, na področju odprave fosilnih subvencij ter odzive sveta na odlašanje sprejema podnebnega zakona. V okviru mnenj k poročilom o blaženju je opozorila na vrzeli pri ukrepih zmanjševanja emisij. Med glavnimi izzivi je navedla učinkovito komuniciranje (razmerje med individualnimi in sistemskimi spremembami) ter vzpostavitev bolj usklajenega, medsektorskega upravljanja podnebnih politik.

Predstavitev dr. Maje Simoneti si lahko ogledate tukaj.

8. Doc. dr. Maša Kovič-Dine: Mednarodno pravne zaveze Slovenije na področju varovanja okolja

Predavateljica je pojasnila, da varstvo okolja na mednarodni ravni ni urejeno z eno univerzalno konvencijo, temveč s številnimi parcialnimi režimi, ki jih povezujejo splošna načela (preprečevanje škode, onesnaževalec plača, previdnostno načelo, skupne a različne odgovornosti). Predstavila je razvoj podnebnega upravljanja kot proces postopnega stopnjevanja obveznosti držav ter izpostavila pomembno vlogo EU pri oblikovanju in izvajanju podnebnih politik. Posebej je poudarila, da obveznosti Republike Slovenije pri izvajanju podnebnih medarodnih pogodb obstajajo tudi v primeru, če EU svojih obveznosti ne bi v celoti izpolnila. Dotaknila se je tudi mednarodnopravnih razprav o fosilnih subvencijah in cilju omejitve segrevanja na 1,5 °C ter vloge mednarodnih sodnih in svetovalnih mnenj pri razlagi državnih obveznosti. Predstavitev je podčrtala, da mednarodno pravo vedno bolj definira pričakovane standarde ravnanja držav na področju okolja in podnebja.

Predstavitev doc. dr. Maše Kovič-Dine si lahko ogledate tukaj.

9. Mag. Martina Kačičnik Jančar: Varstvo narave:med znanstvenimi dejstvi in interesnimi skupinami

Predavateljica je poudarila, da je neupoštevanje znanosti pri varstvu narave kroničen problem, povezan s šibkim prenosom znanja v politiko in da ni nov pojav. Predstavila je pogled na naravo, ki družbi zagotavlja ekosistemske storitve: oskrbovalne, uravnalne, kulturne in informacijske. Pojasnila je različne lastnosti teh ekosistemskih storitev in vpliv na njihovo koristnost v primeru izrabljanja. Varstvo okolja je opisala kot “premikanje meja” med interesnimi skupinami glede tega, kdo lahko koliko koristi narave. Izpostavila je, da gospodarski akterji najmočneje zagovarjajo oskrbovalne storitve, drugi interesi pa ostajajo slabo organizirani, čeprav so odločevalcem znanstvena dejstva formalno na voljo.

Predstavitev mag. Martine Kačičnik Jančar si lahko ogledate tukaj.

10. Zala Žnidaršič: Ocena vpliva podnebnih sprememb na kmetijstvo

V predstavitvi je bila izpostavljena nujnost prilagajanja kmetijstva na podnebne spremembe in ocena ranljivosti, ki je bila pripravljena v lanskem letu. Predavateljica je poudarila pričakovano zmanjšanje razpoložljivosti vode poleti ter povečano tveganje za pozebo v celinskem delu Slovenije, ob hkrati manjšem tveganju v visokogorju in mediteranu. Opozorila je, da bodo spremenjene razmere povečale možnosti za razmah invazivnih vrst in škodljivcev. Kot pomemben kazalnik je navedla število let z negativno vodno bilanco. Pojasnila je, da je ranljivost kmetijstva rezultat kombinacije občutljivosti in prilagoditvene sposobnosti, zato mora ocena tveganj vključevati več dejavnikov in različne scenarije. Predstavitev je zaključila z ugotovitvijo, da bo brez sistematičnih ukrepov prilagajanja tveganje za stabilnost pridelave in preskrbe s hrano v prihodnje naraščalo.

Predstavitev Zale Žnidaršič si lahko ogledate tukaj.

11. Tanja Gorišek: Politike priligajanja kmetijstva v Sloveniji

Predavateljica je predstavila ugotovitve o prilagajanju kmetijstva na podnebne spremembe v Republiki Sloveniji. Opozorila je na neučinkovitosti, ki jih je izpostavilo tudi Računsko sodišče. Poudarila je, da vplivi niso bili ustrezno spremljani, ocene ranljivosti so bile pomanjkljive, ukrepi pa sporadični iin ne sistemski. Kot okvir je navedla ključne dokumente od leta 2008 naprej, pri čemer so kasneje prevladovali predvsem ukrepi SKP, ki pa niso zagotavljali dovolj medsektorskega povezovanja. V nadaljevanju je predstavila premike iz zadnjih let: podnebne vsebine so bile prvič vključene v krovni kmetijski zakon, pripravljena je bila ocena ranljivosti ter oblikovan konzorcij znanja, ki povezuje znanost in kmetovalce. Vzpostavlja se sistem spremljanja, vključno s podnebnim poročilom za kmetijsko politiko, ter podatkovne baze o tleh. Izpostavila je preusmeritev k preventivi (namesto odškodnin) in pomen sistema znanja in inovacij za prenos rešitev v prakso.

Predstavitev Tanje Gorišek si lahko ogledate tukaj.

12. Dr. Jonas Sonnenschein: Ekonomski učinki (ne)pravočasnega prilagajanja na podnebne spremembe

Predavatelj je predstavil škodo v gospodarstvu zaradi podnebnih sprememb ter poudaril primerjavo med stroški škod in stroški prilagajanja. Izpostavil je ukrepe, ki prinašajo dodatne koristi (win-win), ter pojasnil, da bi bila optimalna razporeditev ukrepov možna le z boljšimi podatki, kar je trenutno omejeno zaradi velike negotovosti. Kljub temu je poudaril načelo previdnosti: možnost višjih stroškov od pričakovanih ne more biti razlog za neukrepanje. Opozoril je, da je Slovenija na kvadratni meter med najbolj izpostavljenimi za podnebno škodo, kar so pokazale poplave, ter omenil študije o vplivih vročinskih valov. Kritično je ocenil, da osredotočanje na BDP ne odraža dejanskih stroškov in izgub. Kot usmeritve za zmanjšanje ekonomskih posledic je izpostavil krepitev znanja o prilagajanju, iskanje win-win rešitev in uporabo mehkih ukrepov (organizacijskih, vedenjskih, načrtovalskih) kot dopolnilo infrastrukturnim ukrepom.

Predstavitev dr. Jonasa Sonnenscheina si lahko ogledate tukaj.

13. Prof. dr. Barbara Čenčur Curk: Družbena angažiranost in/ali borba z mlini na veter

Predavateljica je poudarila pomen Aarhuške konvencije za upravljanje voda in predstavila referendum o vodah kot pomembno orodje družbenega opolnomočenja. Opozorila je, da so javna posvetovanja pogosto formalna, pripombe pa se v praksi ne upoštevajo, kar zmanjšuje smiselnost sodelovanja. Kritično je predstavila ideje o institucionalnem preoblikovanju upravljanja voda po analogiji z gozdovi ter izpostavila tveganje, da bi pri tem manjkala javna institucija, ki bi zagotavljala povezovanje in strokovni nadzor. Poudarila je, da upravljanje voda zajema urejanje vodotokov, rabo voda in varovanje voda, zato so spremembe organizacije strateško vprašanje. Kot posebej problematično je izpostavila netransparentnost priprave reform in možnost, da se ključne rešitve sprejemajo brez javne razprave. Odprla je tudi vprašanja glede nejasnosti načrtovane ureditve, kar vpliva na učinkovitost upravljanja z vodami.

Predstavitev prof. dr. Barbare Čenčur Curk si lahko ogledate tukaj.

DRUGI DEL: NAZADOVANJE IZVRŠEVANJA PRAVIC JAVNOSTI V REPUBLIKI SLOVENIJI

14. Dr. Dijana Možina Zupanc: Uvodni nagovor

V uvodnem nagovoru je govorka poudarila, da pravni okvirji za varstvo okolja obstajajo, vendar je izvajanje pogosto pomanjkljivo. Izpostavila je, da se pripombe javnosti v postopkih pogosto ne upoštevajo, kar kaže na sistemsko šibkost sodelovanja javnosti in neustrezno transparentnost. Opozorila je, da organi nimajo utemeljenih izgovorov za pomanjkljivo vključevanje javnosti, saj gre za temeljne demokratične standarde odločanja. Poudarila je tudi, da neukrepanje države oziroma opustitev dolžnega ravnanja lahko pomeni poseg v pravico do zdravega življenjskega okolja. Predstavitev je s tem okoljsko problematiko umestila v okvir varstva človekovih pravic ter poudarila potrebo po odgovornem izvrševanju obstoječih pravil in učinkovitem nadzoru nad njihovim izvajanjem.

15. Žiga Kovač: Obravnava pobud s področja okolja in prostora pri Varuhu človekovih pravic RS

Predavatelj je predstavil vlogo Varuha človekovih pravic pri obravnavi okoljskih in prostorskih pobud ter pri spodbujanju sodelovanja javnosti v okoljskih zadevah. Spregovoril je o zgodovinskem razvoju te funkcije ter konkretnih aktivnostih Varuha za povečevanje zaščite okoljskih in podnebnih pravic. Poudaril je, da se ključna priporočila Varuha skozi čas bistveno ne spreminjajo, čeprav se organi pogosto reorganizirajo, ampak ostajajo podobna. Opozoril je na pravico javnosti do obveščenosti in na pogost izgovor organov o kadrovskem primanjkljaju. Kot primer je navedel Uredbo o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. Varuh je vložil zahtevo za presojo ustavnosti zaradi proceduralnih kršitev. Predstavil je tudi trenutno stanje na tem področju. Izpostavil je naraščajoče število civilnih iniciativ in obravnavanih zadev (206 v letu 2024). Med sistemskimi težavami je navedel prenormiranost, slabo koordinacijo ter potrebo po opolnomočenju javnosti za pripravo utemeljenih pobud.

Predstavitev Žige Kovača si lahko ogledate tukaj.

16. Arne Vehovar: Civilna družba v kontekstu načrtovanja sežigalnice v Ljubljani

Predavatelj je obravnaval vlogo civilne družbe v postopkih načrtovanja sežigalnice v Ljubljani in izpostavil, da je civilna družba pogosto predstavljena kot zaviralec razvoja. Poudaril je, da je težava predvsem v pomanjkljivem upoštevanju pomislekov javnosti, kar vodi v podaljševanje postopkov in konflikte. Omenil je visoke stroške izgradnje in pomisleke glede Uredbe o podeljevanju koncesij, ki naj bi temeljila na strokovnih podlagah, vendar je opozoril na očitke o nezadostnem obveščanju ministrstva, posebej glede zmanjševanja količine odpadkov. Izpostavil je potrebo, da civilne iniciative povezujejo različne pobude in oblikujejo skupne nastope. Kot ključno kritiko je navedel prakso, ko se odločitve sprejmejo najprej, javnost pa se vključuje šele naknadno, kar zmanjšuje zaupanje in učinkovitost sodelovanja ter poglablja polarizacijo.

17. Gaja Brecelj: Varstvo podtalnice in kmetijskih zemljišč, ali Magna?

Predavateljica je predstavila primer nasprotovanja projektu Magna, utemeljenega z varovanjem vodovarstvenega območja in ohranitvijo kmetijskih zemljišč, ter opisala pritisk na nevladne organizacije. Izpostavila je diskreditacijo civilne družbe (označevanje kot »ekoteroristi«), javno gonjo, zapiranje medijskega prostora in očitke o neupravičenem koriščenju javnih sredstev. Opisala je politično organizirane pritiske, vključno z mobilizacijo razjarjenih domačinov, ter vlogo družbenih omrežij pri širjenju stigmatizacije. Poudarila je, da so številne institucije molčale; kot izjemo je navedla Komisijo za preprečevanje korupcije, ki je opozorila na korupcijska tveganja. Zaključila je, da je primer pokazal prevlado interesov posameznih gospodarskih družb nad javnim interesom in varstvom okolja ter uveljavljanje politike izvršenih dejstev, kjer se odločitev izvede, šele nato pa se obravnava nasprotovanje.

Predstavitev Gaje Brecelj si lahko ogledate tukaj.

18. Mag. Senka Šifkovič: Sodno varstvo volka v Sloveniji

Predavateljica je predstavila pomen velikih zveri ter pravne dileme glede »odvzema iz narave«, pri čemer Habitatna direktiva določa stroge pogoje za takšne posege. Opozorila je na prakse, ki zmanjšujejo sodno varstvo: namesto upravnih odločb se uporabljajo splošni akti, čeprav Aarhuška konvencija zahteva učinkovito pravno sredstvo. Predstavila je več poskusov izpodbijanja ureditve pred Ustavnim sodiščem, ki so bili zavrnjeni, ter nato sodbo Upravnega sodišča, ki je ugotovilo, da takšen način urejanja ni ustrezen. Po tem so bile rešitve prenesene v interventni zakon, kar je predavateljica problematizirala kot nadaljevanje izogibanja vsebinski presoji in omejevanje dostopa do sodnega varstva v okoljskih zadevah. Uspeh na Ustavnem sodišču je nato vodil v izboljšanje stanje in vračilo na sistem odločanja glede odvzema iz narave z odločbami.

Predstavitev mag. Senke Šifkovič si lahko ogledate tukaj.

19. Barbara Kvac: TEŠ6 Okoljska in finančna katastrofa

Predavateljica je predstavila razvoj projekta TEŠ6 od leta 2006 ter poudarila, da sprva ni bil deležen ustrezne javne pozornosti. Izpostavila je financiranje prek posojil EIB in EBRD ter vzpostavitev državnega poroštva, ki je poželo največ javne obravnave. Uporabno dovoljenje za TEŠ6 je bilo pridobljeno leta 2016. Ključni problem je opisala kot stalno naraščanje investicijske vrednosti in sporne predpostavke investicijskega načrta. Med obljubami so bili navedeni zanesljiva oskrba, manjša okoljska obremenitev in tisoči delovnih mest, vendar so bili protiargumenti jasni: neskladnost s podnebnimi cilji in ekonomiko EU ETS, odsotnost alternativnih scenarijev, nerealne projekcije cen premoga in emisijskih kuponov ter korupcijska tveganja. Opozorila je na povezovanje energetskih interesov in lokalne politike proti civilni družbi. Zaključila je z umestitvijo projekta v kasnejše politike izhoda iz premoga (2033) in povezano zakonodajo.

20. Sara Kosirnik: JEK2: Odločanje brez javnosti

V predstavitvi je bilo poudarjeno, da je projekt JEK2 zaznamovan z izrinjanjem javnosti iz odločanja. Predavateljica je navedla, da je bil nejedrski scenarij v procesu dolgoročne podnebne strategije umaknjen tik pred sejo vlade, kar je zmanjšalo vsebinsko razpravo. Opozorila je, da so izvršna dejanja prehitevala javno razpravo, kar je ustvarilo informacijski vakuum, ki so ga zapolnile poenostavljene komunikacijske floskule investitorjev in propaganda. V kontekstu obljub Vlade RS je izpostavila, neupoštevanje obljub, da naj bi bil referendum izveden “ko bodo znani vsi podatki” in da bo javnost sistematično vključena v pripravo projekta. Razkritja o zakulisnih dogovorih pa so zmanjšala podporo projektu. Referendum je bil umaknjen, projekt pa se nadaljuje z istimi akterji, kar je bilo predstavljeno kot težava legitimnosti, transparentnosti in demokratičnega nadzora nad največjo energetsko investicijo v zgodovini Republike Slovenije.

21. Žiga Jenko: Soočanje s projektom sončne elektrarne na Družimirsko jezero

Predavatelj je predstavil nastanek civilne iniciative po napovedi sosežiga odpadkov v TEŠ ter izpostavil regulatorni premik, ko so se mejne vrednosti za sežig in sosežig izenačile. Osrednji del je posvetil projektu plavajoče sončne elektrarne na Družimirskem jezeru, ki ga je omogočila zakonodaja. Poudaril je, da je občina sprva gradnjo preprečila, nato pa se je zaradi pritiskov njeno stališče obrnilo. Opozoril je na postopke, oblikovane tako, da javnost težko pravočasno zazna odločanje, ter na selektivno angažiranje stroke in utišanje nasprotnikov. Izpostavil je, da bo le manjši delež energije namenjen gospodinjstvom, večina pa proizvodnji vodika. Navedel je še prakse plačanih objav, pritiskov na uradnike in razdeljevanja sredstev lokalnim društvom. Zaključil je, da zakonodaja v takih primerih deluje kot filter za ljudi, ne kot varovalo okolja.

Predstavitev Žige Jenka si lahko ogledate tukaj.

22. Uroš Macerl: Cement ali zdravje? Primer Lafarge

Predavatelj je primer Lafarge predstavil kot dokaz, da je civilni nadzor nad industrijskimi obrati nujen, saj država pogosto ne zagotavlja učinkovitega varstva okolja. Opisal je začetne prakse zelenega zavajanja in donacij ter navedel, da je podjetje začelo graditi brez ustreznih dovoljenj, čeprav naj bi dovoljenje za sosežig pridobivali šele kasneje. Izpostavil je pomen vplivnega območja za procesno vključitev lokalnih lastnikov. Opozoril je na protislovje med sklicevanjem na BAT tehnologije in hkratnimi zahtevami po bistvenem povečanju emisij TOC. Kot ključno težavo je izpostavil dostop do podatkov: podatki se ne posredujejo, meritve pogosto kažejo “odlično stanje”, starejše pa naj bi bile metodološko neustrezne, pri čemer se vedno znova pripravlja “nove podatke”. Zaključil je, da so za spremembe potrebni vztrajna civilna družba ter podpora strokovnjakov in pravnikov.

Predstavitev Uroša Macerla si lahko ogledate tukaj.

23. Prof. dr. Dušan Plut, Niko Šuštaršič: Ali spreminjamo belokranjsko okolje na bolje: Krupa – bioplinarna – črna človeška ribica.

Predavatelja sta predstavila primere okoljskih obremenitev v Beli krajini. Izpostavila sta onesnaženje Krupe v času, ko ni bilo ustreznih predpisov, ter poudarila, da znanost ni vedno enotna, ker izhaja tudi iz vrednotnih podlag. Odprla sta vprašanje meja rasti in predstavila primer bioplinarne Črnomelj, kjer se je po začetnih težavah (smrad) lastnik začel pogovarjati s civilno iniciativo in deliti podatke. Kot osrednje tveganje sta navedla anaerobni digestiv, ki se nanaša na polja in lahko ponika v podtalnico kraškega sveta, kjer je habitat črnega močerila, ki je endemit. Poudarila sta, da je ključni problem izvajanje zakonodaje: ob poteku OVD se ukrepi praviloma ne zgodijo brez resnega pritiska javnosti. Poudarjen je bil pomen sodnega varstva, in sicer na podlagi izkušnje z upravnim sporom, kjer je bila ugotovljena nezakonitost odločbe o odvzemu človeške ribice.

Predstavitev Prof. dr. Dušana Pluta in Nika Šuštaršiča si lahko ogledate tukaj.

24. Marko Peterlin: Trajnostna mobilnost in Ljubljanski potniški center

Predavatelj je predstavil zgodovino projekta Ljubljanski potniški center ter izpostavil netransparentne elemente odločanja pri njem. Navedel je pravdanje z madžarskim podjetjem in poravnavo, v okviru katere je zasebni partner prek menjave zemljišč pridobil ugodnejše parcele. Omenil je tudi pogodbo o financiranju z OTP banko. Poudaril je, da so bili ključni procesi prikriti, poskusi pridobivanja dokumentacije po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja pa neuspešni. Informacije so bile pridobljene po neformalnih kanalih in šele nato predstavljene javnosti. Na tej osnovi so bili problematizirani postopki povezani z ureditvijo cestne infrastrukture okoli LPC. Dostop do informacij, ki je sistemsko otežen, zmanjšuje javni nadzor nad prometnimi in prostorskimi investicijami ter povečuje tveganje odločanja brez odgovornosti in preglednosti.

25. Špela Berlot Veselko: Širjenje obvoznic in avtocest ali boljši javni potniški promet?

Predavateljica je predstavila, da se prometne politike še vedno močno usmerjajo v širjenje cestne infrastrukture, zlasti ljubljanske obvoznice, čeprav se hkrati razvijajo iniciative za izboljšanje javnega potniškega prometa. Opozorila je na javne napovedi ministrstva za infrastrukturo in poudarila, da se “apetiti” po širitvah avtocest kljub podnebnim ciljem ohranjajo. Kot posebej problematično je izpostavila utemeljevanje posegov z vzdrževanjem v javno korist, saj lahko tak pristop obide presojo vplivov na okolje in zmanjša dejansko vključevanje javnosti v postopke. Takšne usmeritve pomenijo zamujene priložnosti za preusmeritev v trajnostno mobilnost in zmanjšanje okoljskih obremenitev, saj širjenje cest pogosto generira dodatni promet, medtem ko se sistemske izboljšave javnega prevoza razvijajo počasneje.

Predstavitev Špele Berlot Veselko si lahko ogledate tukaj.

26. Dr. Tomaž Gorenc: Pomanjkljiva državna podpora lokalnim skupnostim pri zagotavljanju zdravega zraka

Predavatelj je poudaril, da je kakovost zraka sistemsko vprašanje, ki presega zmožnosti posameznih občin, saj vključuje zdravje, okolje in gospodarske učinke. Predstavil je pomen zbiranja in dostopnosti podatkov ter meritev kakovosti zraka po različnih slovenskih regijah. Kot primer je navedel prireditev na Vrhniki, kjer množičen prihod z avtomobili poslabša kakovost zraka, in izpostavil, zakaj ljudje prihajajo z avtom, kar odpira širša vprašanja prometne in prostorske politike. Poudaril je, da občine brez podpore države težko naslavljajo problem dnevnih migrantov in sistemskih virov emisij. Kot ključne potrebe je izpostavil nadzor, koordinacijo med ravnmi upravljanja ter vključevanje javnosti, tudi prek občanske znanosti. Zaključil je, da so za učinkovit preboj nujni državna podpora, boljše upravljanje podatkov in dosledno izvajanje ukrepov.

Predstavitev dr. Tomaža Gorenca si lahko ogledate tukaj.

27. Antonija Božič Cerar: Pogled GZS na sodelovanje javnosti pri okoljskem odločanju v RS

Predavateljica je predstavila pogled gospodarstva na sodelovanje javnosti in izpostavila polarizacijo med nevladnimi organizacijami in gospodarskimi akterji, ki otežuje dialog. Pojasnila je, da Gospodarska zbornica Slovenije nima enotnega uradnega stališča do sodelovanja javnosti pri okoljskem odločanju, pri čemer je kot osrednji cilj GZS navedla zagotavljanje konkurenčnega in predvidljivega poslovnega okolja v Sloveniji. V nadaljevanju je predstavila organizacijsko strukturo GZS ter vlogo strateškega sveta za okolje, ki oblikuje stališča in spremlja razvoj okoljskih politik. Omenila je tudi sodelovanje GZS s tujimi organizacijami in partnerji, z namenom izmenjave praks, spremljanja regulativnih trendov in usklajevanja interesov gospodarstva.

Predstavitev Antonije Božič Cerar si lahko ogledate tukaj.

28. Okrogla miza: Ali je zdravo okolje naša prioriteta?

V razpravi so sodelovali:

• Mateja Sattler, predstavnica društva Eko Anhovo,
• Dr. Jonas Sonnenschein, predstavnik fundacije Umanotera,
• Uroš Vajgl, državni sekretar na Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo in
• Antonija Božič Cerar, predstavnica GZS.

Udeleženci na okrogli mizi so začeli z razpravo glede udejanjanja javnega interesa na področju varstva okolja in podnebja. Razpravljali so glede močnega vpliva interesnih skupin z velikimi finančnimi viri in PR kapacitetami, ki se zoper zainteresirano javnost aktivirajo z vsemi razpoložljivimi viri, vključno z diskreditacijami in kampanjami. V razpravi so poudarili, da se vzorci odločanja ohranjajo ne glede na menjave oblasti, čeprav so drugi zagovarjali tudi, da “niso vse vlade enake”. Civilna družba naj bi s pritiskom dosegala postopne izboljšave, vendar so te pogosto zgolj formalne in zahtevajo nadaljnje spremembe dovoljenj ter nadzor nad izvajanjem, ki pa lahko umanjka. Bitka za okolje ni nikoli zares dobljena. Poudarjeno je bilo tudi vprašanje “javnega interesa”, ko se razlikuje med lokalno in nacionalno ravnjo). Izpostavljeno je bilo, da predstavniki civilne družbe lobirajo precej manj kot drugi družbeni deležniki. Poudarjene so bile težave s komunikacijo med različnimi družbenimi deležniki.

Razprava na okrogli mizi je obravnavala tudi novi podnebni zakon. Izrečeno je bilo, da v Podnebnem zakonu ni ničesar, kar tja ne spada, razen člena o zmanjšanju davčne obremenitve goriv, kar pa je časovno omejeno. S tem v zvezi so bile izpostavljene težave kompromisov, kjer okolje pogosto izgubi, ker druga področja (finance, gospodarstvo) učinkoviteje branijo svoje interese. Diskusija je obravnavala primer opuščene ukinitve subvencij za fosilna goriva. Izpostavljena je bila slaba praksa, v kateri se je zakon pripravljal dve leti, na koncu se pa z amandmaji v zadnjem tednu bistveno poslabša.

Med izpostavljenimi predlogi za napredek so bili digitalizacija, vključevanje deležnikov, izboljšanje kakovosti podlag za skrajšanje postopkov, boljša komunikacija okoljskih vprašanj in večja transparentnost zakonodajnega procesa, zlasti kadar se vsebina tik pred sprejemom bistveno spremeni.

TRETJI DEL: VLOGA PRAVNE STROKE IN SODIŠČ PRI VARSTVU PRAVIC JAVNOSTI

29. Doc. dr. Maša Kovič-Dine, Vloga sodišč pri doseganju podnebnih ciljev

Predavateljica je predstavila vlogo sodišč in človekovih pravic na področju podnebnega ukrepanja. Izpostavila neučinkovitost nacionalnih zakonodaj in mednarodnega režima pri odzivanju na podnebne spremembe ter pojasnila, da je civilna družba zato okrepila uporabo sodnih poti. Kot posebej učinkovit pristop je predstavila uveljavljanje podnebnih ciljev prek človekovih pravic, zlasti pravice do zdravega življenjskega okolja, pogosto v kombinaciji z argumenti mednarodnih pogodb (npr. Pariški sporazum, UNFCCC). Omenila je primer Klimaseniorinnen proti Švici kot pomemben precedens. Izpostavila je tudi vlogo prava EU in Listine EU o temeljnih pravicah na tem področju. Poudarila je pomen znanstvenih dokazov, pravnega interesa in stroge dolžnosti skrbnosti držav na področju podnebnih sprememb. Zaključila je, da so strateški pristopi – povezovanje pravnih postopkov, ozaveščanja javnosti in sprememb prakse – ključni za večjo učinkovitost podnebnega ukrepanja.

Predstavitev doc. dr. Maše Kovič-Dine si lahko ogledate tukaj.

30. Mag. Senka Šifkovič, Sodelovanje javnosti pri oblikovanju stališč RS v okoljskih odločitvah EU

Predavateljica je obravnavala učinkovitost sodelovanja javnosti pri pripravi stališč Republike Slovenije glede okoljskih politik EU, kjer se sprejme večino ukrepov varstva okolja. Izpostavila je, da se na portalu e-uprava v praksi pogosto objavljajo le besedila brez pojasnil, tudi o tem, kako so bile pripombe upoštevane, ter da se pri okoljskih predpisih pogosto sklicuje na časovno nujnost, ki skrajša časovno obravnavo zadeve. Poudarila je pomen Aarhuške konvencije in EU mehanizmov, vključno s portalom »Have Your Say«. Opozorila je, da večina okoljskih predpisov prihaja iz EU in po sprejemu postane pravno zavezujoča, zato je sodelovanje ključno že v fazi oblikovanja stališč. Na primerih (npr. Uredba o obnovi narave, sodno varstvo glede volka na SEU) je pokazala postopkovni pomen glede objave in posvetovanja. Zaključila je, da nacionalna pravila o sodelovanju javnosti jasno urejajo nacionalne predpise, ne pa tudi oblikovanja stališč RS v EU, kar omogoča izogibanje sodelovanju.

Predstavitev mag Senke Šifkovič si lahko ogledate tukaj.

31. Doc. dr. Katja Štemberger Brizani, Pravne poti pri posegih v okolje in prostorskem načrtovanju: Exceptio illegalis pri prostorskih aktih

Predavateljica je predstavila razvoj stanja na področju sodnega varstva v zadevah prostorskega načrtovanja. Predstavila je institut exceptio illegalis, ki sodišču omogoča, da v konkretnem sporu ne uporabi podzakonskega akta, če je ta protiustaven, ter odloči na podlagi zakona. Pojasnila je, da učinek velja le med strankami spora in ne nadomesti abstraktne presoje, ki je v pristojnosti Ustavnega sodišča. Opozorila je na praktične dileme, zlasti kadar odločitev ni mogoča zgolj na zakonski podlagi. Izpostavila je tudi vlogo upravnih organov, ki morajo predpise razlagati ustavno skladno, vendar jih praviloma ne smejo samovoljno ne uporabiti. Predstavila je vezanost upravnega organa na pravno mnenje sodišča glede materialnega prava v primeru, ko je bila exceptio illegalis uporabljena, medtem ko v drugih primerih organ še naprej uporablja predpis. Pojasnila je, da so prostorski akti formalno splošni, a vsebinsko konkretni, in učinkujejo prek posamičnih odločb, zaradi česar pobude na Ustavno sodišče pogosto propadejo zaradi pomanjkanja pravnega interesa, kar omejuje možnost abstraktne presoje. Predstavila je odločbo Ustavnega sodišča, ki je zaradi uresničevanja pravice do učinkovitega pravnega sredstva vzpostavilo prehodno ureditev abstraktne presoje prostorskih aktov pred Upravnim sodiščem.

Predstavitev doc. dr. Katje Štemberger Brizani si lahko ogledate tukaj.

32. Luka Štrubelj, Listina EU in pravno varstvo: primer odgovornosti podjetij

Predavatelj je spregovoril o pravnem varstvu zoper ravnanje gospodarskih družb na področju podnebja. Pri tem je postavil v ospredje uporabljivost Listine EU o temeljnih pravicah. Predstavil je okvir prava EU, ki usmerja delovanje gospodarskih družb na področju podnebja (poročanje in skrbni pregled, zavajajoče komuniciranje, EU financiranje) in izpostavil uporabljivost določbe 37. člena Listine EU na področju varstva okolja. Nato se je osredotočil na uresničevanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem iz 47. člena Listine EU ter predstavil sodno prakso SEU (Protect Natur, K.L. proti X), ki povezuje navedeno pravico z Aarhuško konvencijo (9. člen, tretji odstavek). Ta zahteva možnost izpodbijanja tudi ravnanj zasebnih gospodarskih družb pred sodiščem, če gre za področje okoljskega prava. Predstavil je tudi praktične izzive, s katerimi se soočajo v Republiki Sloveniji na področju učinkovitega dostopa do pravnega varstva. Te zajemajo neustrezno ureditev stroškov postopka v upravnem sporu, težaven dostop do informacij, tudi če gre za informacije javnega značaja in možnost dostopa do sodnega varstva na področju poročanja gospodarskih družb glede trajnostnosti. Predavatelj je izpostavil, da se področje odgovornosti gospodarskih družb izpopolnjuje kljub nazadovanju v zadnjem letu na ravni EU (Omnibus).

Predstavitev Luke Štrublja si lahko ogledate tukaj.

33. Gal Veber, Sergeja Hrvatič, Lovro Bobnar, Odbor za skladnost z Aarhuško konvencijo kot mehanizem varstva okoljskih pravic

Predavatelji so predstavili Odbor za skladnost z Aarhuško konvencijo kot dodatno pot za uveljavljanje okoljskih pravic. Čeprav omogoča tudi državne spore, to pot najpogosteje uporablja javnost, zlasti nevladne organizacije. Pojasnili so zahteve za vložitev pritožbe, potrebo po zadostnih informacijah ter načelo, da je treba izkoristiti notranja pravna sredstva ter upoštevanju pragov. Na primerih iz različnih držav so prikazali tipične kršitve: otežen dostop do informacij, nesorazmerno zaračunavanje stroškov za dostop, zamude in formaliziranost postopkov. Posebej so izpostavili ovire, na ravni EU, vključno z omejenim dostopom do sodnega varstva pred SEU (npr. Plaumanov test) ter pomanjkanjem jasnih pravil za vključevanje javnosti v energetske in podnebne načrte. Opozorili so tudi na prakse zavlačevanja, “nočne amandmaje”, imenovanje svetovalca Komisije v odbor, in druge nevarne vplive EU na delovanje Odbora za skladnost. Sklepno so opozorili na problematične institucionalne precedense.

Predstavitev Gala Vebra, Sergeje Hrvatič in Lovrota Bobnarja si lahko ogledate tukaj.

34. Nejc Urankar, Javni interes na področju varstva okolja

Predavatelj je pojasnil, da je javni interes družbeni interes, ki dobi normativno vsebino prek institucionalizacije, zlasti skozi zakonodajo. Predstavil je, kako se javni interes na področju varstva okolja kaže v ciljih in ukrepih (ZVO-2) ter v uravnoteževanju med javnim in zasebnim interesom, npr. pri rabi prostora, omejitvah dejavnosti, energetski oskrbi ali varstvu narave. Predstavil je njegovo udejanjanje na zakonodajalni, izvršilni in sodni ravni. Poudaril je, da se način uživanja lastnine in omejitve lastninske pravice praviloma določajo na zakonodajni ravni: čim močnejše je priznanje javnega interesa, tem večji posegi so lahko ustavno dopustni. Na izvršilni ravni je izpostavil vlogo ZUP pri varovanju javnega interesa, zlasti v prostorskih postopkih in pri razlastitvah (tudi po Zakonu o vodah). Vlogo sodišč je opisal kot razreševanje sporov na podlagi ustave in zakonov, pri čemer sodišče obravnava pravne interese strank in je manj vpeto v udejanjanje javnega interesa. Zaključil je z umestitvijo vloge NVO pri zastopanju javnega interesa in pogojev njihovega delovanja.

Predstavitev Nejca Urankarja si lahko ogledate tukaj.

ČETRTI DEL: KAKO LAHKO SPREMINJAMO OKOLJE NA BOLJE?

V zadnjem delu konference smo se posvetili rešitvam – kako lahko, kljub ugotovitvam o slabem stanju, vseeno spreminjamo okolje na bolje, kaj so lahko ključni vzvodi sprememb.

Takšen vzvod so prav gotovo na naravi temelječe rešitve (NTR), katerih koncept in merila so predstavile mag. Senka Šifkovič, Dr. Polona Pengal in dr. Urška Koce (predstavitev tukaj). Spregovorile so o NTR, ki predstavljajo transformativne rešitve, ki nas bodo vodile dolgoročno k boljšim posledicam – boljšemu stanju narave in družbe. Stanje, v katerem živimo, je namreč posledica naših kolektivnih preteklih odločitev. Če hočemo drugačne posledice morajo naše odločitve postati bolj celovite, nanašati se morajo na vzroke in upoštevati dolgoročne učinke odločitev. Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN) je leta 2009 koncept na naravi temelječih rešitev predstavila na Podnebni konferenci, do 2016 pa je razvila definicijo, ki je danes globalno sprejeta – Na naravi temelječe rešitve so ukrepi za varstvo, trajnostno upravljanje in obnovo naravnih in spremenjenih ekosistemov, ki učinkovito in prilagodljivo obravnavajo družbene izzive ter hkrati zagotavljajo dobrobit ljudi in koristijo biotski raznovrstnosti.

IUCN pa je razvil tudi globalni standard za presojo na naravi temelječih rešitev, katerega osem temeljnih meril so predstavile govorke, ki imajo tudi pridobljen profesionalni certifikat IUCN za ta standard.

V delavniškem delu so udeleženci razmišljali o idejah, ki bi vodile k spremembi našega kolektivnega obnašanja, pri čemer so si dovolili tudi ideje, ki morda zgledajo utopične, morda pa ravno take vodijo k večjemu zdravju družbe in narave. Pogovori so se vrteli okoli treh tem:

1. Znanost kot temelj odločanja – kako zagotoviti odločanje na podlagi znanosti?
2. Dolgoročne koristi skupnosti – kako dosegati potrebne spremembe pravično in skupaj, kako doseči družbeno sprejetost ukrepov?
3. Zdravo življenjsko okolje za vse – kako premostiti kratkoročnost političnega odločanja ter vloga institucij pri tem?

Veliko misli zadnjega dela je bilo posvečenih temeljnim postulatom družbe. Potreben bi bil odmik od promoviranja družbene vrednote »imeti« in v ospredje postaviti vrednoto »biti«, to je kvaliteto življenja. Preiti bi morali od stanja, ko politična moč funkcionira brez odgovornosti, da se odgovornost uveljavlja, tudi za zavajanja z neresničnimi informacijami. Preoblikovati bi se moral tudi temeljni postulat družbe – lastništvo, v več skupnostnega/skupnega lastništva (zadruge), predvsem pa bi se moralo lastništvo razumeti kot odgovorno skrbništvo. S tistim, kar nam je dano v last-skrb, moramo upravljati kot dobri gospodarji, za dobrobit narave, sedanjih in bodočih generacij. Za to imamo pri nas že dober normativni okvir, povečati moramo le pomen ekološke in socialne funkcije lastnine. Glede »utopičnih« zamisli pa so udeleženci menili, da je v prvi vrsti utopično misliti, da je na omejenem planetu možna neskončna rast (BDP). Za doseganje dolgoročnih koristi skupnosti, je treba doseči zaustavitev procesa, ko se okoljski in družbeni stroški proizvodnje (prekomerno izčrpavanje narave, onesnaževanje okolja in izkoriščanje delovne sile) eksternalizirajo, to pomeni, da so breme družbe in okolja, dobički iz te dejavnosti pa se internalizirajo, to je kopičijo v rokah ozkega kroga ljudi. Vendar pa je pri prehodu najbolj učinkovite okoljske politike treba paziti, da ta ne vodi v poglabljanje razlik med družbenimi skupinami in zgolj v nadaljnjo krepitev kapitala.

 Politične odločitve bi morale temeljiti na znanstvenih ugotovitvah in predlogih rešitev, v praksi pa ni tako. Argument moči pri odločanju pogosto prevlada nad argumentom znanosti. Različna strokovna oziroma znanstvena telesa na odločanje nimajo vpliva. Tako javnost kot odločevalci bi morali biti bolje informirani, za kar je nujen prost dostop do vseh znanstvenih virov ter več komunikacije znanosti v javnosti, pri čemer je velik problem, ko znanstvene informacije konkurirajo »neumnostim« in ni zadostne kritične presoje dobljenih informacij. Pri tem imajo medijo pomembno vlogo, za več njihovega poročanja o pozitivnih zgodbah, pa je pomembno tudi neodvisno financiranje. Vsekakor bi morali strokovnjaki in znanstveniki oblikovati predloge možnih rešitev, odločevalci pa bi se potem lahko odločali znotraj teh opcij, ne pa mimo njih. Za zagotovitev tega bi bile potrebne neke normativne varovalke, več znanstvenikov pa bi moralo biti tudi v odločevalskih telesih (npr. Državni zbor, Državni svet).

Nujno pa je tudi več neposredne demokracije, predvsem v lokalnem okolju, kjer občanska znanost lahko igra pomembno vlogo. Za to pa je potrebno dvoje – na eni strani mora biti sodelovanje prebivalcev pri odločanju smiselno – videti morajo rezultate svojega angažiranja, to je upoštevano in zato koristno, na drugi strani pa morajo prebivalci za tako angažiranje imeti tudi dovolj časa in kapacitete, kar v vsakodnevnem življenju praktično ni možno. Pri tem lahko prispeva elektronska participacija, kjer se ljudje (v okviru državnih portalov) lahko odzivajo na predloge odločitev ali predpisov, ne samo s komentarji, pač pa tudi z izražanjem podpore ali nasprotovanja (zgled Estonija, švicarski redni referendumi). Digitalne tehnologije imajo lahko velik pomen za povezovanje in dostop do informacij, vendar pa se je tudi nevarno preveč zanašati na tehnologijo. Možna rešitev bi bila tudi, da ljudje sodelujejo pri skupnostnih zadevah udi v okviru svojega rednega dela/službe, ko bi del (plačanega) delovnega časa lahko namenijo različnim aktivnostim delovanja družbe.

Natančnejši konkretni predlogi za naslovitev problematike in sklepi glede utopije na področju varstva okolja bodo v kratkem objavljeni TUKAJ.

PIC navedene aktivnosti izvaja v okviru projekta Stellar Rights, na katerem sodeluje z mrežo Justice & Environment.

Financirano s strani Evropske unije. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.

***

English version: CLICK HERE.

Full report: CLICK HERE.

PIC implements these activities within the project Stellar Rights, in which it cooperates with a Justice & Environment network.

Funded by the European Union. Views and opinions expressed are however those of the author(s) only and do not necessarily reflect those of the European Union or the European Education and Culture Executive Agency (EACEA). Neither the European Union nor EACEA can be held responsible for them.